Učiti se slikati, če si že prej bil samouk, je tako kot bi znal že voziti avto in šele nato opravljal izpit. V bistvu znaš voziti, le pravil ne poznaš (pozabiš gledati v ogledalo, ne ustaviš se na stop znaku...). In približno tako je na likovnem tečaju, ki ga obiskujem.
Motivika mi vsekakor tokrat ni bila všeč, ekspresionizem. Grobe poteze, temne barve, krik in izstop iz sebe ... nekako nisem sposobna tega najbolj izraziti. Vleče me k impresionizmu in težko je to zanikati, kar se vidi tudi na moji sliki. To je takoj opazil tudi moj učitelj in izrazil, da sem nežna duša. Vsi menijo, da sem nežna duša, čeprav o sebi ne razmišljam tako. A ko ti toliko ljudi že to reče, začneš to usmerjati vase. Morda sem pa res. Ja, če je nežno to, da imam rada pastelne in žive barve, da imam rada drobne poteze čopiča, sanjave motive. Tudi moj spletni dnevnik nosi naslov impresija trenutkov - ker tako dojemam tudi življenje. Le-to je polno vtisov, enkratnih dogodkov in ti vtisi imajo pomemben vpliv na naša življenja. Življenje ni nič drugega kot skupek doživetij, včasih veselih, včasih žalostnih. Šteje to, kar iz teh doživetij narediš. 
Ko sem se vozila domov sem bila popolnoma zatopljena v ta ekspresionizem. Še glasba mi je bila odveč, ki jo v avtu vedno rada poslušam. Razmišljala sem o razlikah med ekspresionisti in impresionisti. Slednji so se obračali v naravo, medtem ko prvim niti narava ni bila v uteho.. Razočarani nad svetom in vojno, ki je ohromila njihove duše ... ni čudno, da je bil stil slikanja tako turoben. Družbeno okolje vsekakor vpliva na doživljanje sveta in vesela sem, da je moje življenje en velik impresionizem. Zato se veselim naslednjih uric slikanja ... takrat bo na vrsti moj stil :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar