Jutranji nered

Moja jutra so zgodnja, malce prezgodnja. Če bi lahko izbirala mi manjka le še pol ure spanca, da bi s široko odprtimi očmi zakorakala v nov dan. Prvo, kar naredim je, da pristavim na štedilnik kavo. In ko opravimo obvezna jutranja opravila (previjanje) se še na pol v spanju usedem na blazino, srkam kavo in pazim, da dojenčica ne uide kam daleč :) zraven nje redko kaj preberem, ker mi izpuli vsako knjigo in revijo. Revije tako vedno ostanejo brez platnice, listi pa so pogostokrat zmečkani. Vse ok, da le ne začne jesti papirja - takrat pa hitro pospravim in čakam na večer, da v miru kaj prelistam.

Približno tako zgledajo zgodnja jutra to leto. Piše se že oktober in le še dva meseca bom preživljala takšna jutra. Že sedaj jih pogrešam. Minilo je/bo prehitro. Ne predstavljam si, da bom od nje ločena 9 ur in bom dejansko z njo preživela le 3 do 4 ure na dan. A le na ta način smo ljudje prisiljeni, da iščemo smisel potem drugje, v drugačnih trenutkih. Vsekakor je obdobje dojenčka najbolj dragoceno in menim, da sem ga tako tudi doživela. In to največ velja.