Simpatije

V srednji šoli sem bila zelo sramežljivo bitje. Sama sebi sem se zdela dolgočasna, zato mi ni šlo v račun zakaj bi se nekdo zanimal zame. Ta dolgočasnost me ni motila, všeč mi je bilo življenje kakršnega sem živela, pa čeprav zaprta med štiri stene z dobro knjigo, v temnici z razvijanjem fotk in ustvarjanjem. Redkokdaj sem šla zvečer ven, ker se mi ni dalo tičati v barih in spoznavati nove ljudi, ki so bolj ali manj vsi pogledali pregloboko v kozarec. Ven sem šla samo takrat, kadar se mi je plesalo ali pa, če smo bili prava družba. Imela sem nekaj simpatij, ki pa sem jih pregnala vse po vrsti, eni so obupali prej, drugi pa so kar vztrajali, čeprav so na koncu tudi obupali ... zanimivo, vsi ti ljudje, ki so se zanimali zame so bili prijetni, posebni, pozorni, le jaz sem bila tako zelo introvertirana, da so vsi prej ali slej zbežali. Redko sem komu dala priložnost, da me spozna, morda zato, ker sem bila prepričana v to, da sem dolgočasna (čeprav tega na glas nisem poudarjala). Morda pa jih je ravno to privlačilo - da nisem bila kliše.

 

Bil je nek mladenič, ki je obiskoval isto šolo kot jaz. Pristopil je do mene in vedno sem dala priložnost, da nekoga spoznam. To je bil nenavaden fant, umetnik. Najin prvi zmenek je bil pod vrbami v Trnovem, bil je krasen sončen dan. Napisal mi je pesem, polno metafor, ki jih sprva nisem razumela. To me je prestrašilo in sem se malce povlekla vase. On je v naslednjih mesecih še vztrajal pridobiti mojo pozornost, in moram priznati, da je pisal odštekane smse, a jaz kot jaz takrat, sem stisnila rep med noge in jo popihala, se oddaljila ... ker smo bili zadnji letnik srednje šole in smo se vpisali na fakultete, so se tudi stiki porazgubili. Le kje je sedaj, še vedno piše pesmi? Le kje so vsi ti ljudje, ki so nekoč vstopili v naša življenja, pustili sled in jih nikoli več nismo videli. Včasih pa Slovenija le ni tako majhna dežela.

V teh dneh je umrl oče moje prijateljice. Ko ti je hudo in se zaveš, da smo tukaj le za kratek čas, se spomniš vseh dogodkov, pripetljajev, ljudi, s katerimi si se kdaj družil. Čutiš nemir, težnjo po tem, da bi osrečil vse tiste, ki jih ljubiš. In kot bi umiral tudi sam ... v glavi se ti odvrti film o preteklosti, nehote in nevede prikličeš slike ter ljudi, ki so kdajkoli imeli prostor v tvojem življenju, razmišljaš o preteklosti, o svojih dejanjih, o prihodnosti, o skrbeh ... in ugotoviš, da si še vedno premalo zaupamo, da še vedno premalo delimo drug z drugim čas, da se premalo zabavamo, da bi morali več plesati in da bi se morali več ter bolj ljubiti. In vedno so te obljube prisotne le kratek čas, dokler spet nekdo ne odide ... in tako nič ne naredimo, le čakamo in čakamo. Na kaj? Da bomo odšli tudi mi?