Ljudje se srečamo, spoznamo, vzljubimo in ponavadi tudi razidemo z razlogom. Najdemo se zato, ker moramo skozi določene izkušnje. Na poti življenja si delimo najgloblje misli, skrivnosti, podarimo svojo dušo, potem pa ti ljudje izginejo neznano kam. Brez slovesa, brez obrazložitve.
A ne odidejo fizično, vidiš jih skoraj vsak dan, le duhovno si nisi več blizu. Kar naenkrat postaneš tujec in ne razumeš zakaj. Kako lahko oseba, kateri si izlil svoje srce postane tak neznanec?
Če se nekomu zamerim, bi rada vedela zakaj, čeprav v življenju nimam sovražnikov, saj nisem konfliktna oseba. Če sem kdaj komu rekla kaj žaljivega, ne da bi se tega zavedala, bi želela to vedeti. Ne maram pa odrezavih slovesov, da se z danes na jutri konča vse, kar je nekoč nekaj pomenilo. Da se lahko tako pristno in posebno prijateljstvo spremeni v bežen "zdravo".
Razumem, krojimo si življenja vsak po svoje in mnogokrat na poti življenja želimo biti sami ali pa se nam enostavno dogaja preveč stvari, da bi jih lahko ali celo želeli deliti z drugimi. Saj ni treba, a vseeno menim, da na svetu največ velja to, da nekomu nekaj pomeniš. In če si dva nekaj pomenita, če si izlijeta svoje najgloblje misli in strahove, ne bi smela dopustiti, da prijateljstvo utone v pozabo. In ja, včasih moraš biti odgovoren tudi do drugih. Zavedam se kako je življenje prekratko, da bi ustregli vsem ljudem in vsem željam, pa da je treba najprej misliti na sebe ... bla, bla... Ne, ni povsem tako. Če ti nekdo nekaj pomeni, moraš misliti tudi nanj. In ni prav, da jih prizadaneš, da odideš brez razloga. Vsakdo si zasluži vsaj pojasnilo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar