Ko sem se selila v svoje stanovanje sem se očistila materialnih navlak, že nekaj let ohranjam stike le s tistimi, ki pozitivno delujejo name in se namenoma ogibam tistim, ki mi jemljejo energijo. Včasih sem se pustila prepričati vabilu na kavo, četudi sem vedela, da bom domov prišla iztrošena. Nato sem se spraševala čemu mi je tega treba, da je življenje le moje in sama odločam kako ga bom krojila. Tako sem v svoje dobro opustila vsa srečanja in stike vljudnostnih narav ter prihranila čas ter energijo zase in svoja ljuba početja.
Velikokrat pa ne moremo vplivati na odločitve, predvsem v službi. Te so večinoma v rokah nadrejenih. Vsakič znova me presenečajo ljudje na dokaj uglednih položajih, ki ne premorejo osnovne kulture bontona. Načeloma se imam za zelo strpno osebo, ne prenesem pa zahrbtnih, zaničjivih, žaljivih ljudi. Moja služba zna biti včasih precej nehvaležna, mnogokrat me postavijo v precej nerodne položaje, zaradi katerih mi je bilo sprva mučno, sedaj pa le globoko vdihnem in s prijaznostjo zatrem njihovo brezbrižnost. A vsi smo krvavi pod kožo in tudi mene včasih iztiri ... danes je dan za v pozabo. Zavestno si pravim, da moram ohraniti mirno kri in svoje zdravje, a telo dela po svoje.
Komaj čakam, da se vpišem v jesensko jogo. Težko že pričakujem razgib duha in telesa. Zadnji dve leti sta bili precej naporni, cirkus čustev in navlak, ki pa še vedno niso pospravljene. A to si zasluži že drugo poglavje.
2 komentarja:
Ja, čiščenje nepotrebne navlake, takšne in drugačne, je velik napor, še posebej, če se prepozno zaveš, da jo je treba odstranit iz življenja... potem namreč včasih zelo boli... Se učim, počasi.
Mnogokrat je lažje reči kot storiti, sploh kar se tiče čustvenih navlak. Te so vedno težavne. Včasih je dovolj že priznanje, da jih je treba pospraviti. Počasi se pa tudi daleč pride :-)
Objavite komentar