Svobodna glava

Počutim se kot v osnovni šoli, ko je profesorica (za nas še tovarišica) podala naslove za pisanje spisa. Strmela sem v prazen list papirja. Najtežje je bilo začeti, kot najbrž vsako stvar v življenju. Neštetokrat sem bila odločena, da odprem svoj blog ter si tudi neštetokrat premislila, ker nisem vedela kje začeti. Materiala ogromno, le zadnji klik je manjkal. Le tega je sprožilo moje dopustniško razpoloženje in vtisi zadnjih dveh dnevov, ko sem hodila po Julijskih alpah. Natančneje na Triglav in po Dolini sedmerih jezer, po ne tako zelo naporni poti, temveč predvsem dolgi hoji, ki je bila krivec bolečih stopal in mišic.

Dogodki zadnjega leta in pol, povezani z iskanjem službe, urejanju samostojnega življenja in s prihodom novih ljudi v moje življenje, ki so ga precej spremenili so obremenili mojo glavo in včasih se mi je zdelo, da ne zmorem več prenašati vseh dogodkov, dejanj, misli, manj izrečenih ter več neizrečenih besed...prevelikokrat se je pojavil občutek nemoči, prepojen s premlevanji vseh nakopičenih misli, pričakovanj in želja.
Pot v hribe je osvobodila glavo, pa čeprav sploh nisem šla s tem namenom. Dolina Sedmerih jezer in Triglav je bila željena destinacija že leta in tako smo se odpravili na dvodnevno turo. Večino poti sem prehodila sama - nisem tako hitra kot ostali in ne tako počasna kot ostali. Ves čas hoje sem bila osredotočena na cilj. Šele ob prihodu domov sem ugotovila, da pravzaprav sploh nisem o ničemer razmišljala. Moje misli so bile usmerjene le na to kako bom stopila na vrh Triglava in katero jezero se bo pokazalo naslednje.

Morda res ni tako neumno, da si človek določi cilje v življenju. Ob novoletnih obljubah in ciljih drugih sem vedno majala z glavo in verjela, da so to le "wanna be" želje, ki se ponavadi kaj hitro razblinijo, ko nastopi februar.

Toda zdaj menim, da te obljube (novoletne ali poletne) niso prav nič slabega, če so le zastavljene realno in jih ne prestavljaš na nek nedoločen čas. Tako je tudi zame napočil čas, da si zastavim cilj, ki sem ga skrivoma odlašala na nek nedoločen čas in ga zato nikoli nisem izgovorila na glas. Ta bo precej velik in vem, da ga bo težko doseči. Kakor pot na Triglav, ovirana z manjkajočimi klini in zajlami, takšna bo pot do mojega cilja.

Hoja v hribe je poleg čudovitih vtisov mogočnosti narave osvobodila mojo polno glavo in me naučila, da moram biti bolj odločna pri svojih odločitvah. O njih pa kdaj drugič...