Nalezljivo navdušenje

Ljubezen do gora nedvomno izhaja iz navdušenja mojih staršev, ki sta se pred mnogimi leti kot mlad par preselila iz ravninskega dela Slovenije v bolj hribovitega.
Kot otrok sem ogromno prehodila po slovenskih alpah, toda takrat nisem kazala pretiranega zanimanja. Kako le, če pa so se vsi otroci zunaj lovili in igrali, le midve s sestro sva morali s starši premagovati višinske razlike.

V času šolanja sem le sem ter tja obiskala kak kucelj, saj so bili vikendi precej posvečeni učenju in praktičnemu delu šolanja. Takrat sem začela pogrešati hribe, a sem vedela, da se bom vračala nazaj, ko bo čas dopuščal. Nadvse prijetno obdobje je bilo obdobje gorskih oread, ko smo z Žabico ter sestro osvajale slovenske gore, a se je to obdobje prehitro končalo zaradi določenih obveznosti, ki so hočeš nočeš postale del našega vsakdana.

In tako sem po nekaj letih intenzivno nazaj, s še večjo zagnanostjo ter navdušenjem, s katerim sem nalezla tudi I.

Kljub nerganju v otroških letih sem hvaležna svojim staršem, da smo hodili po gorah, saj so mi pustili nezavedno ljubezen do teh mogočnih, sivih skalovij.

Ko sva se z I. spoznala, ni maral hoje po hribih. Morda ga je poleg moje nenehne želje po hoji navdušilo tudi okolje, kamor se je kasneje preselil. Prej obdan le z gozdovi in reko, sedaj pa tako blizu gora ... ja, ja ... okolje te definira po svoje in vpliva na interese ter hobije. Sedaj je tudi njega preplavilo navdušenje in srečna sem, ker to pokaže tako iskreno. Pa vem, da to ni le začasno, tudi njemu je življenje blizu gora zlezlo pod kožo, še bolj pa njihovo osvajanje. Imam občutek, da še bolj kot meni.