Kolikor sem se veselila letošnjega decembra, pa mi zdaj sploh ni všeč. Še ne. Pa ga je polovica že skoraj mimo. Niti ne vem kdaj je tako hitro minilo. Namesto veselja me obdaja tesnoba. Nezavedno me očitno preganjajo misli na prihodnost. Šla bom v službo in konec bo moje porodniške. Pa ni štos v tem, da se ne bi veselila nazaj v službo, najbolj me preganja misel na to, da bom brez svoje dojenčice kar 9 ur. Kljub temu, da so sedaj dnevi ena sama rutina in da je trenutno glavni vzrok bivanja hrana, hrana, hrana - se mi zdi, da ves dan le nekaj kuhamo, meljemo ... pa me ta rutina osrečuje, kajti v njej je zabeleženih toliko dragocenih trenutkov - od novih zlogov do novih iger, ki si jih zmišljujejo tako majhna bitja, do vseh tistih nežnih objemov in stiskov, ki ti jih nudi tvoj otrok - vse to je neprecenljivo in tega bo časovno sedaj mnogo mnogo manj. Ja, to me mori. Pa vem, da bo spet vse ok, da se bomo vsi navadili na nov ritem in bo le-ta postal naša druga rutina, a tako se pač trenutno počutim - bedno, utesnjeno, turobno.
Dan bi moral imeti več ur ali pa bi morala biti nočna ptica, da bi lahko postorila vse tisto, kar me čaka, kar želim in ljubim.
Ni komentarjev:
Objavite komentar