Jutri bo veliki dan, ko se bo odločilo o moji bodoči službi. Čeprav me je v petek odločitev vodstva dotolkla in sem vse do nedelje bila povsem brez volje, tudi ponoči sem sanjala službo in se nisem mogla sprostiti, pa se danes počutim povsem dobro.
Vsakdo razume svoj problem kot največji in najhujši. Imamo občutek, da smo povsem sami na svetu, a ravno s pomočjo in nasveti drugih ljudi lahko na problem pogledamo milejše. Vsi okoli mene mi zatrjujejo, da me ni doletelo ne vem kakšno zlo, glede na situacijo v podjetju, in morda imajo celo prav. A kljub temu težko prezrem dejstvo, da dejanja vodstva niso bila pravična. Vodnarka kot sem, me krivice zelo razjezijo in četudi povem nestrinjanje na glas, me najbolj boli to, ker se nič ne spremeni. Morda se le s sabo pomirim, da sem pač poskusila vse v svoji moči, čeprav nisem ničesar dosegla.
Tudi vreme je grdo, turobno in megleno, kot da že takšno počutje ni dovolj. Najbolj gnilo vreme, kar se da je te dni, zeleno z majhnimi krpami snega.
Ko bi le padal sneg, sijalo sonce ... tako na nebu kot v srcu. Kot je bilo še nedolgo nazaj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar