Razočaranje

Bilo je prelepo, da bi trajalo. Končno sem našla delovno mesto, ki mi je bilo všeč, imela sem super sodelavke in odličnega šefa, sedaj pa je vse šlo v franže. Po porodniškem dopustu se vračam v službo, a ne več v isto ekipo. Kar je huje je to, da me bodo prestavili na delovno mesto, kjer sem bila povsem na začetku zaposlitve. Totalna degradacija. In diskriminacija. Vem, da sem lahko hvaležna, da imam vsaj službo, ni pa prav, da smo  mlade mamice v tem podjetju tako diskriminirane. Niti ena ženska ni prišla nazaj na enako delovno mesto po porodniški in tudi jaz nisem izjema.

 

Imam možnost še enega delovnega mesta, kar bi predstavljalo večji izziv, vendar mi ni všeč šef. Arogance in nehumanosti ne prenesem. Sploh pa bi se za to mesto morala pošteno boriti in niti ne vem ali me zanima. Po eni strani nočem nazaj kjer sem bila nekoč, ker tam že vse znam in imela bi opravka z ljudmi, katerim bi se mogla bolj kot ne klanjati,po drugi strani pa bi bila služba manj stresna. In tuhtam, tuhtam, da pa bi se bilo vredno boriti za drugo delovno mesto, že zaradi principa, da bi jim dala vedeti, da ne morejo kar tako pometati z nami in nas degradirati. Čeprav vem, da ne bom nič dosegla, ker je v tem podjetju bolje biti tiho, saj ti hitro povedo kje so vrata ...

 

Povsem sem brez volje in nobenega veselja nimam več za službo. Pa tako sem rada hodila ... ne vem, ne vem, čez vikend moram premisliti in prav nič dobro nisem razpoložena. Najraje bi se zabubila stran od vseh, pozabila na vse, a na drugi strani čutim maščevalnost, česar me je strah, kajti takšnih občutkov ne poznam.