Vse bolj opažam koliko parov si ne deli dela. V svetu v katerem živimo in naj bi vsaj teoretično bili enakopravni še vedno opazim diskriminacijo. Iskreno povedano, nikoli ne bi mogla živeti z moškim, ki ne bi znal poskrbeti sam zase ali bi se mu zdelo samoumevno, da ženska poleg službe skrbi tudi za celotno gospodinjstvo.
V vrsti mojih sodelavk je veliko takih žensk, ki skrbijo za moža ali fanta kot za otroka. Neka sodelavka npr. ima sorodnike v drugi državi in ne gre sama k njim za več dni, ker si mož ne zna kuhati in bi revež cel teden bil lačen; druga sodelavka pripravlja možu prtljago za potovanje in tudi oblačila, katera bo nosil na potovanju; spet tretja sodelavka si doma ne kuha kave, ker možu smrdi; četrto sodelavko sem srečala včeraj pozno popoldan, utrujeno od napornega tempa in razlaga kako hiti domov, ker jo mož čaka, da bo kaj skuhala… Včasih zares ne morem verjeti, da se takšne stvari dogajajo oz. ženske to dopustijo.
Npr. sama sem včeraj po službi šla k frizerju in bila tam celo večnost. Domov sem prišla le za pol ure, ker sem imela naprej že tečaj in doma me je čakala večerja, ki jo je pripravil I. Kadar sem jaz prej doma in vem, da bo kdo lačen pa jo pripravim sama.
Vsekakor k temu veliko pripomore vzgoja in vzori. Moj oče je vedno pomagal mami pri opravilih. Skrbel je za perilo, ga pral in likal, mami je kuhala in čistila, vsakdo izmed nas pa je imel še določeno sobo, ki jo je moral pospraviti.
Biti odvisen od nekoga se mi zdi grozno. Ne razumem moških kako so lahko tako »zaplankani« in svoje žene trošijo za vsa dela doma, medtem ko oni gledajo televizijo, še bolj pa ne razumem žensk, ki to dopuščajo.
Medsebojna pomoč, vzajemnost je ključ uspešnega razmerja. Ni potrebno veliko, pa vendar je to največ!
Ni komentarjev:
Objavite komentar