Včeraj vsekakor ni bil moj dan v službi, ker je vse šlo narobe, zato pa sem bila toliko bolj vesela popoldan. Rdeči čeveljci, ki sem jih nedolgo nazaj kupila in jih obula le dvakrat so se mi strgali po šivu in nisem imela računa. V upanju na dobro voljo sem jih nesla nazaj in prodajalka je bila izredno prijazna. Takoj so jih bili pripravljeni vzeti nazaj, a žal niso imeli več takšnih. Vzela sem srebrne, ki so mi bili že prejšnjič všeč, le nekoliko predragi. Neka gospa v prodajalni se je zazrla v moje srebrne čeveljce s komentarjem, da je Pepelka tudi sprobavala srebrne …kolikor se spomnim, je imela zlate. Pa saj ni pomembno kakšne barve so bili, namen gospe je bil le v lepi besedi.
Mnogokrat mi neznani ljudje namenijo kak kompliment ali prijazne besede. Spomnim se nekega poslovneža zrelih let, ko me je nekoč ustavil na Miklošičevi ulici v Ljubljani samo zato, da mi je rekel: Oprostite gospodična, le toliko vas ustavim, da vam povem kako čudovito izgledate. Pa lep dan vam želim. In je odkorakal v drugo smer. Bilo je sredi poletja in nosila sem klobuk. Četudi že desetletje nazaj, se spomnim teh treh minut kot bi bile včeraj.
Premalokrat se opogumimo in pristopimo k nekomu. Verjamem, da se dobro z dobrim poplača, slabo s slabim. Sama skušam biti prijazna do vseh, četudi imam kdaj slab dan. Velikokrat sem opazila, da že samo rahel nasmeh nekomu osvetli dušo, kaj šele šop prijaznih besed. Četudi mnogokrat ne dobimo povratnih čustev, verjamem, da nekoč nekje vsak dobi tisto, kar si zasluži. To pa je tudi sporočilo Pepelkine pravljice.
Še en razlog za veseli ponedeljek…kupila sem kar nekaj materiala za zimsko ustvarjanje. Kako se že veselim toplih večerov, umazanih rok, vroče kave ali kozarca dobrega vina.
1 komentar:
Hm, verjetno bi se v tvoji družbi počutila kot Pepelka...
Zadnje leto še posebej stremim k temu, da sem prijazna do ljudi, saj je življenje na ta način veliko lepše. In dobro vem, da lahko z majčkenim nasmehom nekomu rešim tudi življenje.
Objavite komentar