Nisem ravno ljubiteljica filmov. Raje preberem kako dobro knjigo ali poslušam dobro glasbo. Pa vendarle, sem in tja imam filmska obdobja, ko rada pogledam kakšen film. Zadnje čase me iz neznanega razloga privlačijo filmske klasike. Začela sem z morda najbolj opevanim filmom, Casablanco, ki govori o izgubljeni ljubezni, ponosu in dolžnosti, samožrtvovanju znotraj kaotičnega sveta iz časa 2. svetovne vojne. Mnogi se ne strinjajo, da je film uvrščen tako visoko na lestvici znamenitih klasikov. Meni se zdi zelo gledljiv, predvsem me je presenetil konec, ki je odigran zares plemenito in ni tipično hollywoodsko srečen. Takšen, kakršno je življenje v resničnem svetu.
V dar sem nekoč prejela majico na temo Casablance. »We'll always have Paris. We didn't have it, we, we lost it until you came to Casablanca. We got it back last night.«
V življenju je treba stvari dokončati, skleniti, šele potem lahko nanje pozabiš. Če ne, v zraku obvisijo besede, ki bi jih moral izreči, pa jih nisi, srce pa napolni obžalovanje. Zato se mi je prav ta del vtisnil globoko v spomin, kajti … Pariz je vse, kar sta imela in končno sta si po vseh izgubljenih letih lahko izrekla vsa obžalovanja, hrepenenja, četudi s tem nista spremenila svoje usode. Vendar zdaj bosta lahko nadaljevala vsak svojo zgodbo, daleč drug od drugega, toda očiščena vseh neizživetih čustev, s spominom na čudoviti Pariz, ki je šele sedaj postal vreden spominjanja. Je edina vez, ki ju bo ohranjala.
Ni komentarjev:
Objavite komentar