Naj bo že konec zime, konec prehladov in mraza, konec dežja in sivine. Sonca, sonca, mama, daj mi sonca ... mi zveni v ušesih Ibsenova drama.
Tile zadnji dnevi so bili res naporni, kaj šele noči. Kadar je otrok bolan in ne veš kaj ga napada, se soočiš s strašanskim strahom. Občutiš nevednost, nemoč in le upanje te spodbuja, da ne obupaš. In ko bi moral otroku biti v oporu, tudi tebe popade jeza - ki se največkrat porodi iz utrujenosti in nevednosti. V nekem trenutku sem imela vsega dovolj, a že v naslednjem trenutku mi je bilo hudo, da sem se razjezila - vem, da sem le človek in včasih čustva preglasijo razum - a na neki točki res nisem več zdržala. Ko bi malčki vsaj govorili ...
Prebiram poezijo, Angele ... in verjamem, da je za vsakega od nas tam nekje ... in vem, da bo prišel spet nazaj angel zdravja, angel pomladi in angel veselja ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar