Minil je mesec odkar se je moj računalnik upokojil in sem čakala novega. Sliši se dolgo časa, a minilo je tako hitro, da tudi pomisliti ne upam. Kajti s svetlobno hitrostjo bo tu tudi jesen, zima in moj odhod nazaj v službo. Ne vem kako bom zadovoljna s prihodom nazaj, kajti mnogo ljudi je odšlo. A s tem se bomo soočali kasneje. V tem mesecu se ni zgodilo nič kaj prestresljivo novega, veliko smo hodili naokoli, se udeležili poroke, ki mi je dala misliti koliko priprav nas čaka, če se nameravam naslednje leto poročiti. Uživamo v poletju, čeprav je peklensko vroče in postajam žalostna, ker bo kmalu minilo. Ne bo več dekcanja pred blokom z mamicami in dojenčki, ker bodo tla premrzla ... se mi zdi pa kar malo pohvalno, da vidim sedaj več mamic, ki nosijo s seboj dekce in polagajo na njih svoje otroke, kajti s tem sem pravzaprav začela sama, ker se moja dojenčica ni hotela voziti v vozičku. Ko smo bili še otroci, se spomnim, smo ves čas bili na dekcah, se kartali ... sedaj pa je otroštvo otrok povsem drugačno. Sploh se ne znajo zamotiti, dolgočasijo se in ne vejo kaj bi. Če tako pomislim, smo imeli mnogo prijaznejše otroštvo kot ga imajo današnji otroci. In vemo zakaj, žal je res kar vidim, da imajo mnogi starši otroke le zato, da jih imajo, ne da se jim z njimi ukvarjati, kajti ukvarjanje pomeni dati vse od sebe-to pa pomeni, da za njih same ni časa ter energije.
Ni komentarjev:
Objavite komentar