September je nori mesec vsako leto. Je čas rojstnih dni, službenih izletov in odločanj o aktivnostih, ki jih bom obiskovala skozi leto. Vsak september premlevam ali bi obiskovala že ustaljene dejavnosti ali bi se odločila za kaj novega, na koncu pa ugotovim, da vsega ne zmorem in sta dve aktivnosti povsem dovolj. Ker sem zapečkarica in rada preživljam popoldneve doma, me tekanje od ene aktivnosti k drugi utruja in obremenjuje.
Letos sem si zadala obiskovanje nadaljevalnega tečaja nemščine in badminton. Trebušni ples, ki sem ga obiskovala lani so po šestih mesecih ukinili, ker je bila premajhna skupina in bi se morala voziti v Ljubljano, kar pomeni, da bi mi vzelo veliko časa. Dokler je jesen še gre, ko pa nastopi zima je žal problematičen sneg in vožnja z avtomobilom. Vem, da cestne razmere ne bi smele biti merilo oz. ovira, pa vendarle v blokovskem naselju ni prijetno priti ob večerih domov in ugotoviti, da so vsa parkirišča zasnežena in zasedena.
Morda pa le ne bi smela tako komplicirati in bi zadeve postale enostavne. Ampak to potem nisem več jaz …
Oh ta september, ki naznanja tudi konec pohodne sezone v visokogorju, vsaj zame. Tudi krave so v soboto odhajale iz počitnic nazaj v dolino. Ja ja, vsekakor je konec poletja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar