Sobota je minila v praznovanju biserne poroke mojih starih staršev in 60.letnici stričevega rojstnega dne. To so sorodniki po mamini strani. Lepo je bilo videti vse skupaj zbrane, saj se malokrat zberemo ob kakem veselem dogodku. Žal nas večkrat družijo žalostni dogodki.
Moji sorodniki živijo 170 km stran od moje ožje družine. Starša sta se v mladih letih preselila zaradi službe v kraj, kjer živimo še danes. Sorodstvo sem videla le nekajkrat na leto, poleti pa sem skoraj vsako leto šla na počitnice k babici in dedku, tudi ko sem bila že v srednji šoli. Kljub temu, da navzven stari starši ne smejo delati razlik med vnuki, pa vem, da sem njuna najljubša vnukinja. Morda je temu botrovalo to, da sem bila tako daleč stran od njunega dogajanja in nista imela vpogleda v moj vsakdanjik. Res pa je tudi, da sem kot otrok bila zelo pridna, napram ostalim sestričnam. Nikoli nisem jezikala in rada sem ju obiskala, mojim sestričnam pa se je to zdelo brezveze in izguba časa.Moj dedek je še posebej fenomen, ker se pri svojih 85 letih še vedno vozi s kolesom in je še vedno bistrega uma. Moja babica se nad njim vedno pritožuje, da včasih res ne vem ali se zmišljuje in jamra zato, da bi se nam smilila ali pa česa ne vemo. Vem le to, da je dedek vedno zaskrbljen zame, če kam odpotujem in kljub njegovi redkobesednosti daje toplino, ki mi veliko pomeni.
Ko smo bil vsi skupaj zbrani, sem pravzaprav ugotovila, da drug o drugem nič kaj dosti ne vemo. Žalostno je, da ne vem niti kaj so skozi življenje počele moje tete in strici. Vse je tako površno oz. površinsko. Zdi se nam, da vse vemo, a ko začnemo analizirati ugotovimo, da ogromno stvari manjka v teh nepopolnih zgodbah.
Bil je lep sončen dan, v naravi, zelenju, domačih rožicah in dobri volji.
Ni komentarjev:
Objavite komentar