Kot otrok sem se hitro naučila plavati. Voda me vedno prevzema z občutkom skrivnostnosti in občudujem njeno neusmiljeno moč. Moja mami ne mara globin. Strah jo je deročih in temnih rek, kjer ni videti dna ter vedno plava le ob obali, da lahko sestopi, če je potrebno. Nasprotno pa mene privlači občutek tega strahospoštovanja do vode, ko sem daleč od obale, popolnoma sama s seboj. Takrat se najbolj zavem kako drobne kapljice smo v svetu sredi oceana in kako nemočni sredi neusmiljene narave.
Plavanje je dolgo časa bil moj priljubljen šport. V času svojih rednih plavalnih vaj sem tudi spoznala I., ki je študiral na športni fakulteti in od vseh disciplin (neverjetno) usmerjal ravno plavanje. Še vedno trenira podvodni hokej in se prosto potaplja. Ne znam opisati zakaj me to privlači. Morda mu včasih zavidam mir, ki vlada pod vodo in o katerem mi rad pripoveduje, popolno prepustitev globini in modrini, upočasnjenemu bitju srca in notranjemu miru, ki ga ob potapljanju čutiš. Ljudje delfini, jim pravijo ostali. Včasih pred spanjem, ko je telo popolnoma umirjeno diha jogijsko dihanje, toda povsem nezavedno, to slišim le jaz. Globok vdih v pljuča, nato pa dolg, polglasen in sproščujoč izdih.
Ko z nekom ustvarjaš in vodiš odnos, se mi zdi pomembno imeti podobne hobije. Preveč različnih interesov lahko vodi v odtujevanje. Seveda imamo ljudje različne interese zanimanja, a ne predstavljam si, da bi živela z nekom, ki bi mu bilo odveč na morje in bi to doživljal prej stresno kot pa z užitkom.
Za naju z I. pomeni morje oddih, pobeg od skrbi, sprostitev, a hkrati spoštovanje do globin ter njenih dragocenosti, ki jih hrani globoko na dnu - dušni mir, ki ga na površju težko najdeš.
Ni komentarjev:
Objavite komentar