Odkar sem prenehala s študijem v Ljubljani jo le redkokdaj obiščem. Prej sem vedno imela razlog, da ne grem, ker nimam avtomobila, zdaj ko ga pa imam me pa ne mika v gnečo. Včasih se moram kar psihično pripravit na ves promet in nestrpnost. Rada imam večja mesta in dobro se v njih znajdem, če sem tja vpeta vsak dan. V kolikor več časa preživim v mirnejšem okolju pa se hitro navadim na mirnost in lahkotnost gibanja, zato me toliko bolj vrže s tira množica ljudi. Včeraj sem se po dolgem času odpeljala v prestolnico z namenom, da kupim neko darilo.
Bila sem kar malce razočarana, saj sem pričakovala več kot sem dobila. Res, da nisem imela nobenih zamisli in idej kaj kupiti, pa vendarle sem upala na bolj pestro ponudbo.
Všeč so mi Loccitanove stvari. Ne toliko izdelki sami, temveč njihova embalaža. Preprosta, a lična. To je edina trgovina, ko vstopim vanjo in ima zelo močan vpliv name. V mislih me popelje v polja, kjer cveti sivka in sončni žarki svetijo na neskončne planjave. Obisk njihove trgovine me vedno navda z željo, da bi nekoč imela manjšo galerijo-trgovino, kjer bi prodajala unikatne umetniške stvaritve, naravne kozmetične izdelke in začimbe, spravljene v posebnih škatlicah, ki bi jih sama izdelovala.
Morda pa le …
Nisem se pa mogla upreti kačjim pastirjem, moja šibka točka.
Ni komentarjev:
Objavite komentar