Madžarska pita

Madžarska pita je najboljše pecivo, ki ga peče moja babica. Že kot otroci smo ga oboževali. Doma ga nikoli nismo pekli, ker je postopek trajal nekaj dni, da se je testo zmehčalo in postalo rahlo, da se je kar topilo v ustih. Vedno je bilo treba speči nekaj na hitro, da smo takoj pojedli, kajti kdo bo čakal tri dni, da bo lahko jedel pecivo? Babice imajo pa potrpljenje … in niso tako sladkosnede, predvidevam. Kljub svojim letom še vedno veliko peče in njena pita je še vedno tako dobra kot včasih. Mnjam.

Lepe beležnice

Takšni in drugačni planerji, beležnice so mi vedno bili všeč. Imam jih že lep kup, a so še vedno prazni.
Se mi zdi, da v dobi, ko računalnik ni bil osnovno sredstvo ni bilo na izbiro toliko beležnic, sedaj ko pa beležnica ni več osnovno sredstvo, jih pa najdeš v milijon in eni verziji.

 

Sem zelo organiziran tip človeka, pomembne datume si zapisujem, obeležujem rojstne dneve, a vse to je premalo, da bi zapolnila lepe beležnice. Nekaj časa sem si v beležnice pisala ljube pesmi, citate in misli, sedaj pa niti za to ne najdem več časa. Je pa res, da sem včasih mnogo več brala. Sedaj imam probleme z utrujenostjo oči, ki je posledica zmešnjave hormonov po porodu. Zvečer, ko najdem čas za branje imam že tako utrujene oči, da mi črke plešejo in se zelo zelo trudim z branjem. Zaradi tega sem slabe volje, a zaenkrat ne morem pomagati. Menda bo sčasoma bolje. 

Je pa lepo prebirati za nazaj citate, pesmi … spoznaš kako se sam spreminjaš. Kar si si nekoč vzel k srcu, se ti danes zdi otročje in dolgočasno. A vsako življenjsko obdobje prinaša svoje zgodbe, občutja, ki so ti takrat pomenila vse na svetu, in prav je, da se jih spomnimo, že zato, da cenimo to kar imamo v sedanjosti, da se ne obremenjujemo z nepomembnimi stvarmi.

Klimtov uporabni dekor

Neko obdobje sem bila povsem navdušena nad Klimtom. Vse bi imela: knjige, zvezke, skodelice, dežnik, kupila bi vse, kar bi imelo motiviko njegovih slik. In lahko si mislite koliko svari bi se nabralo, če bi vse pokupila, kajti Klimt vsekakor prekaša vse ostale umetnike, kar se tiče potiska uporabnih izdelkov z njegovimi upodobitvami.
 

Lansko leto je bilo v znamenju 150-te obletnice njegovega rojstva. Mnogo založb je klicalo s svojimi izložbami, da vstopimo, pogledamo in kupimo ... a strast se je že umirila nekaj let nazaj. Še vedno me fascinira kot umetnik, le nisem več tako nora, da bi pokupila tudi najbolj brezvezne stvari z njegovim Poljubom, npr. etui za očala.
 

Ker pa si na potovanjih vedno kupim kaj osebnega, povsem mojega, sem po potepu na Madžarskem kupila torbo, ki spominja na klimtovsko motiviko. In tako je torba trenutno stalnica mojega službenega vsakdana.

 

Brzina

Ne maram hitenja, prav tako ne slovim po zamujanju. Raje nekoliko minut prej kot kasneje. Spomnim se opazovanja mamic kako vedno hite in nervotno priganjajo svoje otroke, da bi pravočasno prispele v službo ... in tudi mi nismo izjeme.

Trenutno se počutim kot zombi. Ponoči ne spimo dobro, novo delovno mesto pa zahteva precej napora in pozornosti. Popoldan mine tako hitro, da niti vem ne kdaj in že je tu večer, ko pospravim popoldanski nered. Od utrujenosti padem dol in nimam čisto nič časa zase.

A sem optimistična! Vem, da se moramo vsi privaditi novega tempa in da bo trajalo nekaj časa. Do takrat me bodri kava in misel, da se vse da potrpeti/preživeti, če smo le zdravi.