ponedeljek, 8. april 2013

Kršenje pravil obdarovanja

Ko se govori o obdarovanju, se vedno spomnim na antropološko predavanje o pravilih darovanja. Predvsem o njegovi recipročnosti.
Kdaj se prenehati z nekom obdarovati? Nekdo mora prekiniti verigo obdarovanja in priznam, da je zame ta korak zelo težak. Se spomnite vprašanj tipa: si raje zapuščen ali raje zapustiš? Zase vedno trdim, da je »lažje« biti zapuščen kot zapustiti. In tako je tudi z obdarovanjem.
 
Hočeš nočeš, ko si ustvariš družino začneš živeti drugačno življenje. Včasih to pomeni, da narediš prioritetno listo ljudi, s katerimi se želiš družiti, saj enostavno nimaš veš časa posedati na kavi in klepetati z vsemi znanci. Sama sicer nikoli nisem imela liste ljudi, s katerimi bi se sestajala, temveč le ozek krog prijateljev, s katerimi pa sem ohranila stike tudi po rojstvu otroka. Navsezadnje to pomeni, da je prijateljstvo pravo, močno, trdno.
Zelo me je prizadelo, da mi oseba, za katero sem bila vedno prepričana, da sva prijatelja, ni niti čestitala ob rojstvu otroka – celo tako daleč je šlo, da je prekinila vse stike (ne rojstnodnevne voščilnice, ne novoletne voščilnice…). Sprva sem se še trudila vzpostaviti stik za srečanje, a vedno neplodno. Sedaj sem tudi sama odnehala. Pa sem že držala v rokah rojstnodnevno voščilnico za to osebo … da bi dokazala, da sem drugačna, ampak sem jo vrnila na polico. Ker je enkrat potrebno prenehati – če komunikacija poteka le v eni smeri.
Ne strinjam se, da je treba živeti le zase, za trenutek. Ker je to egoistično. In na svetu smo med drugim tudi za to, da smo odgovorni, ne le sebi, temveč tudi drugim. Ne moreš početi le to, kar ti trenutno ugaja kot tudi ne moreš biti le v družbi, v kateri ti je fajn. Ker si se v nekem trenutku svojega življenja zapletel s to osebo, stkal vezi in ustvaril pravilnik obdarovanja. Ne moreš kar izginiti brez da bi pojasnil zakaj ali vsaj omenil zakaj. Vse bi razumela (četudi najbolj banalne razloge), le tega ne, da gre mimo mene kot da sem zrak, čeprav sem s to osebo delila najintimnejše zgodbe.
 
Kako pa odreagirati v primeru, da se nekdo niti ne zahvali za poslano darilo? Saj ne pričakujem klanjanja, a vseeno se mi zdi, da neka osnovna pravila lepega vedenja še danes veljajo, kot npr. zahvala, če ti nekdo nekaj podari.
Očitno bom morala moj že tako ozek krog prijateljev še zožati. Na koncu ugotoviš, da ostane le eden ali dva, ki sta vredna tvojega zaupanja, še bolj pa spoznaš, da je edino družina tista, ki te vedno povezuje. In zato sem neskončno vesela, da sem imela možnost ustvariti svojo – kajti le moja srčka me napolnjujeta vsak dan z veseljem – nič drugega ni več pomembno.
 
 

ponedeljek, 1. april 2013

Zbrana družina

Vedno so me prevzemale velike družine, zbrane okrog velike mize polne dobrot, z otroškim smehom in kričanjem v ozadju. Kadar se zbere naša družina je vzdušje približno takšno. Zato imam rada praznike, ko se vsi zberemo in praznujemo.
Razmišljati o drugem otroku ... kaj pa vem. Trenutno si ne predstavljam imeti še enega otroka, po drugi strani pa si vedno predstavljam veliko družino. I. pravi, da si ne predstavlja imeti tako neskončno rad še enega otroka, sprašuje se kako lahko ljubezen enakovreno razdeliš med več otrok, jaz pa pravim, da se za vsakega otroka najde kos maminega in očetovega srca.