Razstave

Bolj kot kdaj prej obiskujem razstave, ki so na ogled v našem mestu. Prej se namensko nikoli nisem odpravila. Četudi sem bila v mestu, kar nisem zavila v razstavne prostore. Pa bi lahko. Najbrž sem vedno nekam hitela in si nisem vzela časa, pa čeprav ljubim umetnost in kulturo, navsezadnje je moje življenje od majhnega povezano z njima. Oče se ljubiteljsko ukvarja s slikanjem, moja šolanja pa so se odvijala v umetniški smeri.

Z dojenčico greva včasih v mesto in takrat greva pokukat kaj mesto ponuja. Navsezadnje imam sedaj več časa za umetnost - za njeno opazovanje, sama pa bom morala na ustvarjanje še malo počakati. Če bi imela svojo sobico, kjer bi me že čakala platna, barve bi se vsekakor prej odpravila ustvarjat. Tako pa moram najprej vse izvleči iz omare, zasesti mizo v kuhinji in tudi za seboj takoj pospraviti - samo priprave trajajo nekaj časa - tega pa enostavno nimam.

V zadnjih nekaj razstavah mi je najbolj v oči padla razstava otrok s posebnimi potrebami. Kakšne umetnine in barvne kombinacije! Pravi mojstri so. Žalosti me le, da njihova umetnost ni cenjena z vidika "akademske" stroke. Menda si nihče sploh ni prišel ogledat razstave. In po pravici povedano, bi doma z veseljem imela izobešeno eno izmed njihovih umetnin - prej kot pa akademsko.

Všeč mi je bila tudi razstava lesenih izdelkov šole za lesarstvo - unikatni in lični izdelki.

Pri čem pravzaprav gre pri umetnosti? Razglabljanja, teoretiziranja se mi zdijo povsem nesmiselna. Umetnost vsak interpretira, kot tudi izraža po svoje. Zato ne more obstajati pravilna in nepravilna umetnost. Vsak vanjo izlije svojo dušo, svoja čustva in prav bi bilo, da si jo tako tudi interpretiramo.

Denar

Ja ja, denar ni vse ... če kdo, sem jaz tista, ki mi materialne dobrine ne pomenijo dosti. Rada sem sicer lepo oblečena, a nikoli ne zapravim veliko denarja za cunje, rada imam kvalitetne parfume, a tudi te si kupim enkrat na dve leti, rada imam lično kozmetiko, a tudi pri tem sem varčna.  Četudi ne opravljam poklica, za katerega sem bila šolana, sem v službi zadovoljna, le plačilo je bolj klavrno. Največ na svetu mi pomenijo družina, dobri odnosi, denar pa mi je bolj kot ne zadnja briga. Nikoli nisem bila v minusu, nikoli pa si tudi nisem privoščila razkošnih potovanj, avtomobila itd. A kljub temu se vse začne in konča pri denarju.

Sedaj ko sem si ustvarila družino, imamo željo po večjem stanovanju. Dete bo potrebovalo svojo sobico in tudi midva z I. bova potrebovala prostor zase. Vse, kar želim od življenja je en pošten zaslužek, da se bomo lahko preselili v večje stanovanje. A vedno znova padem v slabo voljo, celo obup, ko gledam cene nepremičnin in potem svojo plačo. Težko je. Če nimaš podpore ali pomoči staršev enostavno ne gre, vsaj s takimi plačami ne kot jih imava midva.

Tako so pomladni sprehodi velikokrat usmerjeni v misli kako drastično bo potebno poseči v varčevanje, kljub temu, da si že sedaj skoraj nič ne privoščimo. In mnogokrat kar ugasnem računalnik, če najdem kakšno stanovanje, ker začnem realno ocenjevati situacijo. Še bolj pa postanem jezna, ker se cene po regijah tako razlikujejo. Večne dileme - z I. imava oba službo v istem kraju, zato je smiselno, da si stanovanje poiščemo tu naokoli. A cene so enkrat dražje napram recimo v V Sloveniji. Imam prijateljico, ki živi v V delu in so si kupili zelo luštno stanovanje, a za pol manj denarja kot bi ga kupili tukaj. A s partnerjem imata srečo, ker sta oba tudi tam našla službo. Če bi takšne cene bile tudi tukaj, ne bi bil tak problem. Tako pa ... v tem postu ne ostajam prav nič optimistčna. Za soncem vedno pride dež, kaj ne.

Dom

Če bi me nekaj let nazaj vprašali kje bi rada živela, bi mi bilo bolj kot ne vseeno, da sem le ob svojem partnerju. Navezana sem na svoje starše, nečake, a dokler si nisem ustvarila svoje družine nisem vedela, da se bo ta navezanost še bolj poglobila. Danes bi se težko odselila v drugi kraj, kajti zadnje mesece preživljamo skorajda vedno skupaj in starši so mi v veliko pomoč ter podporo. Če ne bi bilo njih, bi verjetno bila veliko bolj nervozna, razburjena, utrujena, tako pa lahko svoji hčerki nudim veliko bolj energičnih trenutkov.

Prav tako sem se navadila na razgled, ki ga imam skozi okno. V zgodnjih jutranjih urah se izza gradu vlečejo meglice z vso naglico in lepo je opazovati njihovo spreminjanje. Verjetno je res vse stvar navade - morda bi se zlahka privadila tudi kakšnega drugačnega pogleda - a dokler ti je nekje lepo, težko razmišljaš in si domišljaš dom drugje. Tudi naše mesto je nadvse ljubko - majhno a čudovito. Želim si ostati v tem mestu, predvsem zaradi ljudi, ki bivajo v njem. Dom je tam, kjer so doma dobri ljudje. In v teh mesecih sem bolj kot kdajkoli spoznala, da moj dom ostaja tukaj - med dobrimi ljudmi.

Naj bo sonce

Počasi imam že dovolj tega dežja in meglenih dnevov. Saj ne rečem, všeč so mi popoldanske meglice, ki se prikradejo takoj po dežju, všeč mi je mir na sprehodu, ker srečaš le sprehajalce psov, a moje dete nadvse obožuje sonce. Vsak sončen trenutek preživimo na zraku, če pa precej dežuje to ni izvedljivo, ker se skorajda nikoli ne vozi v vozičku. Tako je težko držati dežnik in njo hkrati. Čim prej si moram sposoditi kengurujčka, čeprav vem, da ni dobro za hrbtenico, a tudi jaz moram poskrbeti za svoje zdravje.

Natanko mesec dni nazaj smo se sprehajali po "regratovi poti", ki mi je bila veliko bolj všeč, bolj barvita in bolj sončna. Zanimivo je, kako se z otroci spremenijo tudi naše želje, naše navade. A najbrž gre tukaj predvsem za prilagoditev otroku, kajti zadovoljen otrok tudi tebe osreči. Ko sem bila še sama, sem imela rada deževno vreme, takrat sem velikokrat ustvarjala, brala dobro knjigo, če je bilo sonce pa sem vedno imela v mislih rekreacijo, a se mi ni dalo, potem sem imela pa slabo vest, če sem ostala v sončnem vremenu doma. Sedaj pa je ravno nasprotno. Ko je dež, postane dan daljši, kajti dete se naveliča biti v stanovanju, zmanjka ti idej kako tako majhnega dojenčka animirati, pa še spati noče, ker se je navadila na spanje na svežem zraku. No, pa saj bo kmalu bolje. Optimist pravi, da za dežjem vedno posije sonce. In ko bo malce zrasla, da bo že hodila, bomo tudi dež imeli spet radi, v škorenjcih in palerincah. Juhuhu!

Šik mami

Biti mama je naporno. Ostati miren, ko otrok neutolažljivo joka, nočna vstajanja, ki puščajo utrudljive posledica preko dneva, pomanjkanje časa zase ... a vse to je pozabljeno, ko vidiš, da je tvoj otrok načeloma zadovoljno bitje in ti z nasmehi ter čebljanjem vrača vso energijo, ki se je na poti med jokavo tolažbo izgubila.

Četudi se na starševstvo prej ne moreš pripraviti, dokler v rokah ne držiš otročka pa se mi zdi pomembno, da se že prej zavedaš kako bo tvoje življenje drugačno. Interesni hobiji bodo potisnjeni na stran za nekaj let, branje knjig ali gledanje filmov se bo občutno zmanjšalo in če si pripravljen to sprejeti, nimaš tolikšnih težav kasneje. Poznam kar nekaj mamic, ki morda niso bile na to pripravljene in se jim zdi, da je življenje obstalo. Da se vse vrti le okoli dojenčka. Pa ni tako. Kot prvo, je treba zdresirati očeta (v kolikor nisi samohranilka), da pomaga pri negi in vzgoji ter da razume, da tudi mami potrebuje čas sprostitve. A če tega ne narediš takoj, imaš kasneje težave, ker postajajo očetje nerodni, počasni in mnogo mamic nad njimi obupa, češ bom jaz hitreje in bolje opravila. Zelo zelo narobe. Tako si vso delo nakopljejo nase. Očetje so morda že res bolj štorasti, konec koncev preživijo z otroci manj časa zaradi službe, a tudi mamice moramo biti do njih malce bolj potrpežljive - trudijo se po svojih najboljših močeh. Četudi počasi, pa to ne pomeni nič slabše.

Še preden sem rodila sem vedela, da bom sama v drugem planu, dojenček pa na prvem in prav je tako. Pozornost in ljubezen sta sedaj obrnjeni nanj, da pa ne pregorim si vseeno vzamem čas zase, si privoščim sproščujočo kopel, kaj lepega kupim, kajti lepo se mi zdi, da je mamica urejena. In tudi čas si vzamem za lakiranje nohtov, četudi včasih to pomeni 15 minut manj spanca - in tiste utrujene mame že vedo kako vredno je včasih samo 15 minut. A kadar si zadovoljen v lastni koži, takrat daješ energijo tudi drugim.

Družinski čas

V maju se ponavadi odpre sezona piknikov, če pa kdo praznuje rojstni dan ravno v tem mesecu, pa se pikniku skorajda ni mogoče izogniti. Tako smo preživeli lep vikend v krogu domačih.

Ljudje se ločimo na družinske in ne-družinske tipe. Zase lahko trdim, da sem precej družinski tip in mi družina pomeni največ. Raje kot spoznavanje novih ljudi, uživam v preživljanju časa z domačimi, bodisi po moji strani ali I. strani.

Sedaj ko sem si ustvarila svojo družino, preživljamo več časa z mojimi starši kot tudi s starši mojega partnerja, navsezadnje imajo sedaj čudovito vnukinjo, ki iz dneva v dan očarljivo pogleduje in razneži njihova srca. Seveda so odnosi sedaj drugačni kot so bili prej oz. se vrtijo bolj ali manj okoli skrbi za otroka. Starši skoraj vedno mislimo, da ravnamo prav in smo morda užaljeni ali pa jezni, če nam kdo veli drugače. A v življenju se ves čas učimo. Moj karakter je takšen, da sem precej mirna in ne dam veliko na besede drugih, če mislim, da imam prav. Velikokrat raje preslišim kakšno stvar, kot pa da se zapletem v debato, v kateri nihče ne bi želel popustiti. Če sem prepričana, da "preslišano" ne bo nikomur škodovalo, se ne obremenjujem.

  

Bolj kot vse drugo menim, da nas otroci učijo strpnosti. Vedno bodo preizkušali naše meje tolerance, kar je pravzaprav odličen trening za spoznavanje lastne identitete. Prav tako pa nas s tem učijo strpnosti do drugih. Mnogokrat v efektu nervoze izrečemo stvari, za katere nam je žal. A menim, da je zmagovalec vedno tisti, ki zna umiriti svojo napetost in ohraniti prijaznost, ne glede na stopnjo razburjenosti. Navsezadnje smo vsi radi v družbi ljudi, ki so v sebi pomirjeni. Ne poznam nikogar, ki bi užival v družbi napetih ter nervoznih ljudi.

Zato pozdravljam sezono piknikov, namenjenih družinskim klepetom, toplim besedam. Prijatelje lahko izbiramo, družine pa ne, zato se potrudimo, da ostanemo v čim boljših odnosih. In če se drugi ne morejo spremeniti, pa spremenimo oz. prilagodimo naš odnos do njih - tako bomo naredili njim, še bolj pa uslugo sebi.

Hvalnica pomladi

Tile pomladni dnevi so zares čudoviti, prepojeni s srečo. Najlepši del dneva je pozno popoldan, ko je sonce že šibkejše, a še vedno greje s prijetno toplino. Čebelice opravljajo svoje delo,  nehvaležni polžki se plazijo do želene solate, neustrašna poljska miška se nastavlja mobitelovi kameri ... kar me opominja na to, da moram nositi fotoaparat vedno s seboj.

Sedaj ko imam otroka sem veliko bolj pozorna do narave, bolj jo opazujem in opažam spremembe. Morda človek kar podzavestno začne z opazovanjem, ker ve, da bo kmalu napočil čas, ko bo malčica začela željno spraševati o vsem, kar bo videla.

Starševstvo obrne vse tvoje življenje na glavo, v pozitivnem smislu. Vrne te v otroštvo, ponovno se učiš stvari, ki si jih nekoč že obvladal a si jih vmes pozabil. Mnogo se naučiš, predvsem pa najbolj spoznavaš sebe. Spoznaš kako globoka so lahko tvoja čustva, koliko strpnosti premoreš, razdajaš svojo energijo in ljubezen, ki jo v dvojni meri prejmeš nazaj. Ko vidiš svojega otroka zadovoljnega, ko se ves čas smeji in nežno čeblja ... takrat veš, da delaš prav.

Naši svetovi

Nekje na polovici knjige Psi sem ... bolj kot berem jo prebiram. Sprva me je zelo pritegnila, nekje na prvi tretjini sem izgubila zanimanje, sedaj pa jo ob večerih ponovno berem. Pravijo, da določene knjige beremo ob točno določenih trenutkih, ko jih naše življenje potrebuje.

Trenutno se naš vsakdan giba med odločitvami za morje, ne kam toda s kom. Že pred obiskom I. staršev, o čemer sem pisala tukaj, jih je I. pozval naj gremo skupaj. Včasih me pri I. moti, da sprejme odločitve prenaglo in čustveno. Mnogokrat je bolje, da kakšno stvar prespimo, pretehtamo in se odločimo kasneje. Po pravici povedano bi najraje šla na morje sama, da bi bili skupaj kot družinica. Verjetno bi bili starši sedaj užaljeni, če bi jih zavrnili, zato bom letos sprejela, da gredo zraven, kljub temu, da bo potrebnih več usklajevanj in prilagajanj kot, če bi bili sami.

Iz knjige sem se naučila, da vsak človek nosi po svetu svoj svet, ki je drugačen od vseh ostalih svetov. Ni dveh enakih svetov, kot tudi ni dveh enakih življenj. Šele ko sprejmemo, da ima vsak človek svoj svet, se naučimo sprejemati drug drugega. Vir nesoglasij in razprtij je ravno v tem, ker želimo, da bi svetovi drugih ljudi bili enaki našim. A v življenju nikoli ne bo tako. Če bi vsi ponotranjili in sprejeli to misel, bi bilo najbrž manj slabe volje in manj kreganja. Človek sicer lahko spremeni svoj svet, ne more pa značaja. Zato sem v sebi sklenila, da bom na morje šla povsem neobremenjeno in če nekaj ne bo po moji volji, si bom skušala priklicati v misel, da je moj svet le drugačen od drugih. Brez slabe volje.

Čebelice

Pred dnevi sem opazila zanimiv pojav, ki ga v blokovskem naselju ne pričakuješ. Na macesnu so se združile čebele v okroglo kepo. Predvidevala sem, da so pobegnile kakšnemu čebelarju in tako sva pač z I. poklicala čebelarsko zvezo, da so jih prišli iskat. Komu so ušle in kje so sedaj pristale žal ne bova izvedela. Smo pa ponovno prebrali nekaj zanimivosti o čebelah, ki jih sicer kar pozabiš.

Stari starši

Prav gotovo smo vsi otroci preferirali ene stare starše bolj kot druge, bodisi so bili bolj ljubeči, bolj topli v srcu, nam spekli boljše piškote ali pa še iz katerega drugega razloga. Tako je bilo tudi pri meni. Kljub temu, da sem od starih staršev živela nekaj 150 km stran in sem jih videla le nekajkrat na leto, sem raje hodila k staršem moje mame. Tja sem se večkrat vračala tudi na počitnice, ko sem bila starejša. Po očetovi strani sem imela le babico, ker je dedek umrl že v očetovem otroštvu. Kljub temu, da sem imela babico rada, pa sem raje zahajala k mamini mami. Niti ne vem zakaj sem raje hodila k njej. Živela je v bloku, medtem ko je očetova mama živela na podeželju in je okoli hiše imela živali. Pričakovali bi, da bom raje preživljala čas ob hranjenju kokoši in lovljenju mačk, a ni bilo tako. Ne spomnim se niti, da bi kdaj kaj spekla. Kot otroci pa smo seveda bili vedno veseli obiskov, da smo lahko pojedli nekaj keksov. Vedno je imela pripravljen vanili puding, ki pa ga nisem marala. Od mami mama pa je vedno imela v spalnici škatlo domačih keksov in najprej sem se zapodila v škatlo, gledat če je polna.

Kar razmišljam zadnje dneve je ali bo moja hčerka tudi imela "ljubše" stare starše. Razlika je ta, da moji živijo čisto blizu in jo vidijo vsak dan, od I. pa 150 km stran. Za prvomajske praznike smo se prvič po porodu odpravili tja na obisk za več dni. Z I. sva bila zelo razočarana, žalostna, ker sva pričakovala od tega obiska mnogo več. Vse te mesece sta stara starša komaj čakala, da pride vnukinja na obisk, bolj kot ne sta nama že očitala zakaj se tako dogo obiramo ... in prav je, da nismo šli prej. Sedaj je tudi nam veliko lažje, ker smo si ustvarili nek bioritem, tudi utrujenost je pojenjala. Razočarana pa sva bila zato, ker je bilo starim staršem bolj pomembno iti v avtopralnico in k frizerju kot pa z nami na sprehod. Nista je znala niti prijeti in najmanj petkrat sva jima povedala, da je treba z njo hoditi naokoli, da opazuje sicer začne jokcat. A to je bilo težko razumeti. Namesto, da bi vstala in z njo šla po stanovanju, sta še kar naprej sedela na zofi in spraševala, če je žejna, pokakana ali lačna. Z I. sva bila zelo utrujena, ker smo bili kar naprej zunaj in po obiskih, zato sva pričakovala, da nama bosta vsaj za pol ure priskočila na pomoč in jo malo ponosila. Pa sta šla po kosilu raje sama počivat. Ob odhodu domov sta jokala, a meni je šlo na smeh in sem se komaj zadržala, da nisem povedala in tudi zabrusila svoje. Ker sem miroljubna, sem raje stisnila jezik. I. jima je kasneje očital, da sta ga razočarala in da je od obiska pričakoval mnogo več. Seveda sta bila užaljena in sta se takoj primerjala z mojimi starši. Porodilo se je ljubosumje, a kar naj bo, saj imajo za kaj biti. Moji starši nama ogromno pomagajo, da si tudi midva odpočijeva in si nabereva moči, njegovi pa so stari starši le formalno. Pomembna so dejanja in ne le besede. Oba z I. veva, da so moji starši starši dejanj, njegovi pa le hvalisanja in besed. Hudo mi je la zaradi I., kajti od svojih staršev je pričakoval veliko več in ni hujšega, kot če te starši razočarajo, pa četudi nisi več otrok. Bolečina vedno ostane. Le kaj bo, ko dojenčica odraste...