četrtek, 26. april 2012

Babuške, vrečkica

Tako kot sem svoj čas bila obsedena z žirafami in kačjimi pastirji, sem sedaj našla novo odvisnost. Matrjoške, v vseh oblikah. Imam jih kot uhane, prstane, okrasne, zadnjič sem odkrila celo kozmetiko z njihovimi motivi, čeprav si je nisem kupila, kljub temu da je bila lično izdelana embalaža. Še vedno nisem tak potrošnik, da bi kupila le zaradi všečnosti dizajna, temveč me še vedno prepriča vsebina. Tokrat sem odkrila zanimive vrečke, ki so idealne tudi za darilo. Lahko jih zložiš v čisto majhen zvitek in so idealne za v torbico. Zloženka me spominja na leta nazaj, ko sva se z I. spoznala, ker je vedno zlagal vrečke v trikotnik. Kaj takega prej še nisem videla, saj smo pri nas doma bili navajeni, da jih zmečkamo ali vsaj zložimo v nek kvadrat, da si jo laže pospravil v predal. Ko sem pri njemu videla cel postopek zlaganja v trikotnik se mi je sprva zdelo smešno in hkrati trapasto - zlagati vrečke, a izkazalo se je kot zelo praktično, saj s tem prihraniš veliko prostora. No, sedaj pa je celo dizajn vrečk tak, da jo pravilno zložiš.




sreda, 25. april 2012

Koledar za vse čase

V dar sem prejela koledar za vse čase. Nam vsem ljuba knjiga Mali princ je sedaj na voljo kot koledar brez letnice. Ker se mi jo zdi škoda popisati za terminske načrte pri zobozdravnikih, jo bom uporabljala za hčerkine zanimive dogodke, ki se bodo pripetili na določen datum. Njen prvi aguuu, njena prva beseda ... vse to bo zabeleženo v koledarju, kar se mi zdi krasen poklon nekoč, ko bo odrasla.



Dilema

V mojem življenju obstajata dve osebi, moški in ženska, ki sta par in moja velika prijatelja, oba pa imam neskončno rada. Zadnje čase me skrbi obnašanje enega izmed njiju. Že večkrat sem opazila, da se eden izmed njiju obnaša sumljivo, vsak dan telefonira tretji osebi nasprotnega spola, velikokrat hodi na dolge, menda samotne sprehode ... in začenjam se spraševati ali se morda ne plete ljubezenski trikotnik. To mi čisto nič ne diši in najraje bi se delala neumno ter se sploh ne vpletala v te ljubezenske pripetije. Po pravici povedano niti ne želim vedeti resnice. Zato se večkrat vprašam ali naj karkoli drezam ali pustim času čas, morda pa je moja sumničavost povsem odveč in je vse le v moji glavi. Trdnih dokazov nimam, prav tako pa nimam želje po detektivskih vlogah. Lahko bi direktno soočila prijatelja z vprašanjem, a to nisem jaz. Ne drezam v ljudi in njihove zgodbe, znam pa prisluhniti kdor mi zaupa. Morda je včasih to  narobe, pa bi morala večkrat povprašati kaj je narobe. Zdi se mi, da je to tudi razlog odtujevanja, še vedno se premalo pogovarjamo in še vedno imamo dovolj časa, da počnemo neumnosti. Le-te se skoraj nikoli ne izplačajo, a to ugotovimo vedno prepozno, ko že ranimo tiste, ki si tega ne zaslužijo. Naše najbližje.