petek, 24. februar 2012

Nenavadne lutke

Že od nekdaj so mi všeč nenavadne punčke, lutke, take, ki imajo nesimetrične oblike oz. niso "lepe" v klasičnem smislu. Seveda je dojemanje lepote povsem subjektivno, meni so npr. nenavadne lutke izredno lepe, nekomu pa se zdijo obupne.

Odkrila sem luštno spletno trgovino, kjer prodajajo meni všečne igrače. Težko je bilo izbrati, ker je vsaka po svoje lepa. Za dojenčico sem izbrala mucko, punčko imam pa za darilo.
Zaenkrat ji je mucka všeč, najbrž zato, ker je tako pisane barve. Menda imajo dojenčki radi vse, kar je živo, čim bolj črtasto, pisano ... morda ji ne bo všeč, ko bo odrasla in ji bodo bolj všeč mehke živali, punčke - pliš (srčno upam, da ne, a prav nič ne moremo za to).

torek, 21. februar 2012

Polepšan dan

Ugotovila sem, da svoji dojenčici nisem kupila še nobene igrače. Vse je dobila v dar, zato sem se odločila, da ji podarim eno luštno igračo, bodisi lutko bodisi mucko. Že dlje časa spremljam Urškin blog, ki ustvarja čudovite izdelke in se nisem mogla upreti, da jih ne bi nekaj naročila.

Še zase sem naročila predpasnik, ker nikjer ne najdem spodnjega dela, sploh pa ne v blagu, ki bi mi bil všeč. Urška je skombinirala čudovite barve in motive, moje ljube ptičke in kačje pastirje. Danes mi je polepšala dan in najbrž bom kar vse izdelke zadržala zase, čeprav sem dva od njih želela nameniti kot darilo. Enostavno prečudoviti izdelki, da bi jih spustila iz rok.
Če bi sama imela takšne sposobnosti šivanja, verjetno ne bi prodala nobenega izdelka, ker bi vsakega želela obdržati zase. A vendar, lepe stvari in ideje morajo krožiti - sploh če gredo k tistim, ki jih znajo ceniti. Zato se bom ptičku toaletki odpovedala in ga poklonila kot je bil prvotni namen, saj vem, da bo osebi, ki ji ga podarjam strašansko všeč.





ponedeljek, 20. februar 2012

Barve Barcelone

Če bi bilo vsako jutro tako, bi postala pravi knjižni molj. Po prespani noči je bilo tudi jutro zelo mirno in uspelo mi je prebrati Gaudijevo knjižico.
Prepotovala sem kar precejšen del Španije, predvsem zahod, sever in jug, ni mi pa uspelo še vzhodnega dela, znamenite Barcelone, ki ji Španci pravijo tudi lepa ženska - nasprotno od Madrida, ki je za njih moški. Madrid in njegove stavbe so arhitekturno povsem drugačnih oblik kot v Bareloni, ki je znana po Gaudijevih delih in mehkih, oglatih oblinah (zato tudi ženskega spola).

Všeč so mi Gaudijeva dela, saj je bil pravi mojster, pravzaprav genij. Zagovarjal je barve, zatekal pa se je tudi v svet magije in pravljic, kar lahko vidimo v njegovih znamenitih gobastih kupolah. Ornamentika je po njegovem mnenju vedno bila in vedno bo barvna. Narava nikoli ne proizvede ničesar monokromatskega, barve in kontrasti so del našega življenja in tega se je Gaudi dobro zavedal, zato jih je vedno upodabljal v svoji arhitekturi. Ko podrobno opazujem njegova dela, se mi zdi skoraj nemogoče ustvariti nekaj tako čudovitega - da vse te oblike zdržijo statiko in so povrhu vsega tako estetske.

Zaenkrat moje stanovanje krasijo le spominki z Barcelone, in nekega dne si jo bomo morda ogledali vsi skupaj.


nedelja, 19. februar 2012

Diši po kavi

Kava ni droga, temveč vitamin.
Ha ha, to je rek zame, ki si nočem priznati, da sem odvisna od kave. Sploh zadnje čase, odkar imam dojenčico. Včasih se mi zdi, da utrujenost, izčrpanost ublaži le dobra kava. Ne dvigne mi budnosti, temveč name deluje sproščujoče, omamno - toliko o zgornjem reku :) Čeprav bi sedaj morala piti manj kave, ker dojim, pa jo spijem še več kot kadarkoli prej. Morda tudi zato, ker sem pokonci bistveno več kot prej in se mi zdi, da ima dan več ur. Omejila sem pitje turške kave, ki jo spijem le zjutraj in popoldan.

Pred leti sem sprobavala različne kave in našla svojo najljubšo - Mingos, ki jo proizvajajo v  Bosni. Nobena arabska, ekvadorska ter slovenska se žal ne more primerjati z njo. Pijem jo že nekaj let in v tem času ni izgubila svoje arome. Včasih se zgodi, da nekateri izdelki, ki jih uživamo več let zaporedoma izgubijo svojo kvaliteto ali pa se prenasitimo okusa.
Med obroki sem se navadila na brezkofeinsko kavo in veselim se vsakič, ko pomislim, da je že čas za mojo kavo. Če to ni odvisnost ... pa kaj zato, vsakdo ima svojo drogo in kava se mi zdi še najmanjše zlo.



torek, 14. februar 2012

Za vedno

Zadnje čase se dogaja toliko stvari, ki me osrečujejo, da se kar malce bojim. Prelepo, da bi bilo res, pa vendarle zakaj ne, saj si zaslužim in naj traja ... Z I. se nikoli nisva resno pogovarjala o poroki. Vedno je bilo mišljeno kot hec, zbadanje, zato sem bila zelo presenečena, predvsem pa ganjena ko me je zaprosil za roko. Bilo je za moj rojstni dan, ob 4.30 zjutraj, ko smo se odpravljali spat po hranjenju dojenčice. Ni mogel več čakati do jutra in na kolenih je zapel ljudsko pesmico ter me vprašal ali bi bila njegova žena. Kaj takega res nisem pričakovala in bila sem ganjena do solz.

Vem, da je o tem temeljito razmišljal, kajti rakci se ne podajo v takšne odločitve kar tako. Počaščena sem, da mi podarja svoje srce in ni dvoma o tem, da mu tudi sama predajam svojo dušo. Neizmerno srečna sem. Poroke ne jemljeva samoumevne, temveč se oba zavedava, da je to le dodana vrednost najine trdne zveze. Z njo ne misliva, da bova še bolj povezana, kajti najina vez je že brez nje močna, morda je le pika na i vsemu kar čutiva.

Zdi se mi, da z vsako življenjsko izkušnjo bolj rasteva in se še bolj povezujeva. Nekateri pari se s prihodom otrok oddaljijo, midva pa sva se še bolj povezala, postala še bolj nežna in pozorna, pripravljena si pomagati in kar je najpomembneje: ljubiti.


Dan ljubezni?

Valentinovo ne praznujem. Od nekdaj se mi je ta praznik zdel najbolj kičast in zoprn od vseh praznikov. Občutila sem ga kot vsiljevanje, da moram dokazovati svojo ljubezen z neko pozornostjo v obliki srca, čokolade ... z I. sva se tako dogovorila, da naju bo ta praznik vsako leto raje obšel. Jaz pravim, da imava vsak dan valentinovo, saj si pogostokrat namenjava pozornosti, a v obliki poljubov in objemov, ki so slajši od vsake čokolade. Morda ravno zato ne maram tega praznika, ker ne čakam nestrpno, da se bo takrat spomnil name, temveč sem ljubezni deležna skozi vse leto. Žal mi je ljudi, ki tako neučakano pričakujejo ta dan in ugibajo kaj jim bo partner poklonil, na koncu pa se nemara zgodi, da partner pozabi in svet se kar naenkrat podre. Kot bi ljubezen temeljila le na enem dnevu v letu.

Je pa zanimivo, da ta praznik praznujem s svojo prijateljico, kar se sliši morda čudno. Razlogi za to segajo leta nazaj, ko sva nekoč bili pri meni doma in je moja mami prinesla vsaki čokoladni srček. To se ji je zdelo tako lepo, da tega nikoli ni mogla pozabiti in še do danes ni pojedla tega srčka. Ta dan je sicer tudi njen god. Od takrat dalje si izmenjujeva drobne malenkosti. Navsezadnje - ljubezen ni pomembna le med partnerji, temveč tudi med prijatelji.



nedelja, 12. februar 2012

Simbolika skrbnega starševstva

V navadi je, da partner in starši podarijo nekaj simboličnega za rojstvo otroka mamici. Želela sem nekaj unikatnega, z močnim simbolnim pomenom in se tako odločila za lastovko v obliki obeska, ki smo ga po moji predlogi dali v izdelavo zlatarju. Ta kos nakita je sedaj le moj, unikaten, graviran z začetnicami naših treh imen, ki skupaj tvorijo vzdevek I. imena iz otroštva - kar smo ugotovili šele kasneje.

V antiki so hvalili lastovičine sposobnosti, da gradijo varna in trdna gnezda svojim mladičem. Grki so imeli lastovko za simbol starševske skrbnosti, ker so mehko postiljale svojim mladičem gnezda s perjem, dlakami, ovčjo volno. Prav tako so vedno čistila gnezda in navajale mladičke, da ritko pomolijo čez rob gnezda.
Veljale so tudi za simbol pravičnosti, saj so hrano enakomerno razdeljevale med svoje mladiče in jim tako privzgajale čut za pravičnost.

Zelo lep se mi zdi tudi simbol lastovke kot čiste duše, ki ne išče zemeljskih dobrin, temveč stremi za nebeškim blagrom. Menda je tako hitra, da je ne more ujeti nobena ujeda in tako se je prijela misel, da tisti, ki imajo čisto srce, nikoli ne postanejo plen hudiča.

Bogata simbolika me je torej prepričala, da nosim okoli vratu lstovko, sploh pa so lastovke ene izmed mojih najlepšh ptic - vlivajo upanje, prebujenje, srečo ... in zdi se mi, da jih prav vsi nestrpno pričakujemo vsako pomlad.


četrtek, 9. februar 2012

Ljubim sneg in mraz

Pa smo ga dočakali. Sneg in pravi zimski mraz. Ni zime brez snega in ni zime, če ne začutim rdečih ličk in veselja ko sem zunaj, da bom kmalu smuknila na toplo in si privoščila dobro kavo.

Danes sem si privoščila polurni sprehod po snegu, punčko dala v varstvo mojim staršem, ki mi v teh mesecih vsak dan stojita ob strani in mi pomagata, da lahko počivam ter si nabiram moči od poroda. Če ne bi bilo njiju bi bila povsem izčrpana.

Naredila sem majhen krog, ker si dolgega sprehoda še ne morem privoščiti zaradi bolečin, ki me še pestijo. Z užitkom sem vonjala sneg, hodila stran s poti, da sem utirala gaz in dihala svež zrak, ki mi ga je v teh dneh primanjkovalo. V mislih pa sem imela mojo punčko in videnja kako bomo drugo leto tudi mi že vpregli sanke, po valjanju na snegu pa odšli domov na čaj in domače kekse. Lepo bo.




Mafini


V decembru, ko sem bila na porodniškem dopustu sem ves čas pekla. Skorajda bi rekli, mi je pečenje prišlo v navado. V januarju sem imela toliko dela z našo dojenčico, da so za kuhanje skrbeli drugi. Včeraj pa je bil tak dan, ko sem med njenim spanjem imela polno energije in sem si zaželela, da bi kaj slastnega spekla. Nekaj hitrega, a dobrega. Tako so se na jedilniku znašli ribezovi mafini.

sobota, 4. februar 2012

Srčkasta dekoracija

Novoletna dekoracija je še kar krasila mojo kuhinjsko mizo. Okupirana z novim bitjecem zares nisem našla časa za novo, prihajajočo dekoracijo za valentinovo. Obljubila sem si, da bom kljub obilici dela imela čas za ustvarjanje, a po pravici povedano je to izjemno težko, kajti od utrujenosti vidim le še posteljo. Včeraj pa sem si nabrala malce moči ter naredila preprosto, papirnato dekoracijo s srčki.



petek, 3. februar 2012

Očalarka

Kot otrok sem imela nenavadne želje. Všeč mi je bil zobni aparat in všeč so mi bila očala. Ničesar od tega nisem potrebovala, ker sem imela ravne zobe in dober vid. Sedaj sem prišla na svoj račun in dobila očala. Nekaj tednov pred porodom se mi je zelo poslabšal vid in ugotovili so, da mi primanjkuje solz. Sedaj si dajem umetne solze, dobila pa sem tudi očala z nizko dioptrijo. Izbrala sem okvir čipk, ki se mi je zdel še najbolj nevtralen - med klasiko in eleganco. 
Nekako se ne morem na njih navaditi. Izgledam bolj odraslo in resno. Pri optiku so sprva mislili, da sem stara 15 let. No, sedaj z očali jih vsekakor ne kažem :)


sreda, 1. februar 2012

V deveto leto

Z I. vstopava v deveto leto najine zveze. Ne morem verjeti, da je minilo že toliko časa. Kadar ti je ob komu lepo, čas pač hitro mine. Bili so vzponi in padci, najbolj težavno je bilo lansko leto, a srečna sem, da sva uspela prebroditi vihar. Če ga ne bi, ne bi bilo najine princeske.

Ob praznovanju obletnic si ne poklanjava daril, vsako leto sva imela tradicijo: večerja v kitajski restavraciji. Letos bo prvo leto, ko ne bova utegnila iti, saj je delo z dojenčico naporno in vsak prosti trenutek raje počivava. Iz tega razloga sem letos kupila en dober viski, s katerim bova nazdravila še na nadaljnje skupne trenutke. Da ne bi mislili, da sva alkohol frika, sem ter tja pa si privoščiva kakšen kozarček (vseeno bom morala z zdravico malo počakati zaradi dojenja).