ponedeljek, 31. maj 2010

Družinsko srečanje

Sobota je minila v praznovanju biserne poroke mojih starih staršev in 60.letnici stričevega rojstnega dne. To so sorodniki po mamini strani. Lepo je bilo videti vse skupaj zbrane, saj se malokrat zberemo ob kakem veselem dogodku. Žal nas večkrat družijo žalostni dogodki. 

Moji sorodniki živijo 170 km stran od moje ožje družine. Starša sta se v mladih letih preselila zaradi službe v kraj, kjer živimo še danes. Sorodstvo sem videla le nekajkrat na leto, poleti pa sem skoraj vsako leto šla na počitnice k babici in dedku, tudi ko sem bila že v srednji šoli. Kljub temu, da navzven stari starši ne smejo delati razlik med vnuki, pa vem, da sem njuna najljubša vnukinja. Morda je temu botrovalo to, da sem bila tako daleč stran od njunega dogajanja in nista imela vpogleda v moj vsakdanjik. Res pa je tudi, da sem kot otrok bila zelo pridna, napram ostalim sestričnam. Nikoli nisem jezikala in rada sem ju obiskala, mojim sestričnam pa se je to zdelo brezveze in izguba časa.

Moj dedek je še posebej fenomen, ker se pri svojih 85 letih še vedno vozi s kolesom in je še vedno bistrega uma. Moja babica se nad njim vedno pritožuje, da včasih res ne vem ali se zmišljuje in jamra zato, da bi se nam smilila ali pa česa ne vemo. Vem le to, da je dedek vedno zaskrbljen zame, če kam odpotujem in kljub njegovi redkobesednosti daje toplino, ki mi veliko pomeni.

Ko smo bil vsi skupaj zbrani, sem pravzaprav ugotovila, da drug o drugem nič kaj dosti ne vemo. Žalostno je, da ne vem niti kaj so skozi življenje počele moje tete in strici. Vse je tako površno oz. površinsko. Zdi se nam, da vse vemo, a ko začnemo analizirati ugotovimo, da ogromno stvari manjka v teh nepopolnih zgodbah.
Bil je lep sončen dan, v naravi, zelenju, domačih rožicah in dobri volji.






torek, 25. maj 2010

V ravnovesju

Trenutno obdobje mojega življenja poteka dokaj umirjeno, brez kakšnih čustvenih zapletov. Daleč od tega, da bi iskala dramo in scenarije, toda mislim, da smo ljudje narejeni tako, da ne znamo prenašati ravnovesja dlje časa. Potrebujemo neke premike, dogodke, spremembe, sicer obstanemo na mestu.

Nekaj dni bom sama, ker je I. odšel na Kolpo muharit in kolesarit. To ga sprosti in umiri, da ne misli na službo. Še vedno se nič ne premika v tej smeri. Hodi kar pogosto na razne razgovore in pride v ožje kroge, nato pa je izbran drugi kandidat. Čas pa hitro mineva ...
Že od nekdaj sem rada sama doma. To sicer ne pomeni, da nisem vesela, ko se bližnji vrnejo domov, temveč le to, da znam uživati v svoji družbi in mi nikdar ni dolgčas. Moja sestra nikoli ni znala biti sama. Vedno je potrebovala nekoga ob sebi in še danes je to njen veliki problem.

Danes sem šla na sprehod in občudovala pšenico v vetru, ki se je upogibala in lesketala, porezala majaron in ga dala sušiti ter se naučila nekaj novih nemških besed. Že zelo dolgo nisem potegnila nobene angelske karte in čutim, da je nocoj pravi čas.




četrtek, 20. maj 2010

Spominki iz Jordanije

K vsakemu dopustu in potovanju sodijo spominki, ki jih prinesemo nabližjim. Rada brskam po stojnicah in trgovinicah ter iščem spominke, ki tipično predstavljajo kraj, kjer se nahajam. I. sestra nama poleg spominka vedno prinese tudi magnet in imava že precej zajetno zbirko.
Tokrat se je potepala po Jordaniji in nama poleg tradicionalnega magneta prinesla kavo z okusom kardamoma, meni pa še zrcalce s čudovitim motivom rož. Kava ima precej močan vonj in poseben okus. V arabskih deželah precej uporabljajo to starodavno začimbo in jo dodajajo k mnogim jedem in pijačam. Sama nisem ravno ljubiteljica kav z okusom, najraje imam grenko turško kavo, rada pa probavam nove stvari. Kave s kardamomom imava zdaj na zalogi za nekaj mesecev, je pa večji užitek v pitju te kave v družbi I. sestre, ko z navdušenjem govori o puščavski kraljevini ob spremljajočih fotografijah.


sreda, 19. maj 2010

Zelišča na balkonu

Končno sem uresničila svojo željo, da bi na balkonu imela zelišča. Zaenkrat rastejo zelo uspešno in srčno upam, da bo tako ostalo in jih ne bodo napadle kakšne žuželke. Trenutno gojim majaron in timijan, ki ju precej pogosto uporabljam v kuhinji, imam pa tudi meto in rožmarin. Sivka je le okrasna in verjamem, da odganja mrčes.
Sedaj šele spoznavam svet rastlin in se učim kako z njimi ravnati. Ko sem bila v srednji šoli sem oboževala le kaktuse, zdaj pa najdem izziv v zelenju in skrbi za rastline. Vedno znova me prevzame ko vidim poganjati nove liste in cvetove. Takrat veš, da ravnaš prav in so rastline hvaležne. In ne, ne zdi se mi neumno, da se z njimi pogovarjaš. Moje imajo celo imena.





ponedeljek, 17. maj 2010

Ljudje iz preteklosti 2

Dolgo sem bila prepričana, da je zmožno nositi preteklost s seboj, ne da bi vplivala na sedanjost. Danes vem, da ni tako enostavno. Spomini le naj ostanejo, od njih se ne da živeti, vse ostalo pa …
V petek me je po dolgih letih poklical moj nekdanji fant, da se nahaja v bližini mojega mesta, če imam čas za kavo. Glede na to, da je minilo štiri leta odkar sva se nazadnje videla in se je vmes veliko stvari spremenilo, sem pristala, čeprav z neko neodločnostjo. Tisti dan sem se počutila tudi zelo bolehno in sem komaj čakala, da grem iz službe domov počivat. Ker pa res nikoli ni priložnosti, da bi se videla, sem popustila in si vzela tiste pol ure za kratko kavo in klepet, čeprav v pol urah težko nadoknadiš pogovor za vsa leta nazaj.

Nekoliko iz preteklosti … najina romanca se je razvila med poletnimi počitnicami. Sprva ji nisem pripisovala velike pozornosti, ker se nisem želela vezati na nekoga, ki živi 150 km stran, kljub temu, da se je leto zatem preselil v naše glavno mesto in v njegovi okolici ostal vse do danes. Romanca se je spontano nadaljevala in prehajala v zvezo, ki me je vedno bolj prevzemala, da sem se povsem zaljubila. Najin odnos je temeljil na neizmerni fizični privlačnosti in magnetizmu, kar je včasih bilo precej naporno. Vedno sem mislila, da bom razumsko natrenirala svoje telo, da bo umirjeno, ko se bova videla, pa tega nisem zmogla. Dejstvo, da ne zmoreš kontrolirati svojih občutkov zna biti utrujajoče, kljub sprva navideznemu vznemirjenju.  Ob njem nisem bila sposobna jesti, bilo mi je nenehno slabo, tresla sem se in nisem mogla dihati. Danes mi je povsem jasno, da tako ne moreš živeti v vsakdanu in da to ni odnos kakršnega bi si želela, čeprav sem vesela, da sem to občutila. Strast se mora umiriti ali nekje obstati, kajti takrat šele spoznaš resnična čustva.

 


Kljub izredni fizični privlačnosti, ki se je ohranila tudi kasneje ko nisva bila več par, pa se na ostalih področjih življenja, ki so bistveno bolj pomembna nisva najbolje ujela. Najina zveza se je velikokrat hranila z vzponi in padci njegovega razpoloženja, podkrepljenega z veliko mero ljubosumnosti. Kdor želi imeti mesto v mojem življenju, si me ne sme lastiti in to je bila njegova največja napaka. Kot prijatelja se izvrstno razumeva in si sproščeno lahko poveva precej globoke stvari, kljub temu da se dolga leta ne vidiva, kot par pa ne moreva funkcionirati. Velikokrat sem razmišljala o vzvodu strastnih zvez. Par, ki se zna pogovarjati in sklepati kompromise ne more živeti strastno. Strastna zveza se lahko rodi le med dvema, ki sta si karakterno zelo različna, a se fizično privlačita. To pa je lahko uspeh le na kratek čas.

Vesela sem, da sva se videla, saj v najini družbi nikoli ne manjka smeha in drug drugega napolniva s pozitivno energijo. Sedaj ima že majhno, luštno hčerko, sledi svojim sanjam in ambicioznosti, morda malce bolj zrel oz. realen glede svojih želja in pričakovanj, kot včasih, kar mi je všeč. In ne da bi potrebovala potrditev, ker že ves čas vem, pa kljub temu izrazim veselje, da sem srečna, ker imam zdaj I. in da se je zgodba iz preteklosti zaključila kot se je morala. Kakšna kavica na vsake toliko let pa nikomur ne škodi.



torek, 11. maj 2010

Bele makovke

Pred leti, ko sem vikende preživljala v Ljubljani pri I., je na vogalu bližnje ulice stala pekarna, kjer so pekli najboljše makovke. Čisto sveže, mehke in prav posebnega okusa. Lastniki pekarne so Albanci, ki so specializirani za peko belega kruha. Čeprav vedno kupujem polnozrnatega, pa se tistim makovkam nisem mogla upreti. Mnogokrat me je I. ob petkih, ko sem prišla tja že pričakal z makovko in razveselila sem se je kot otrok. Obvezno je bila na jedilniku za zajtrk tudi vsako soboto in nedeljo.S selitvijo v drug kraj pa so se prenehala tudi moja drobna veselja. V tukajšnjem mestu nobena pekarna ne zna peči tako slastnih makovk kot so jih pekli v Ljubljani. 

Nekaj dni nazaj sem po sili razmer šla v našo dežurno trgovino na avtobusni postaji (kamor grem zares le v nujnih primerih) in na moje veliko presenečenje odkrila, da Albanci tam zdaj pečejo kruh in moje makovke!!! Okus je prav tak kot pred leti, slasten in prežet s spomini na preteklost, tisto nežno, malce opojno, kakršen zna biti mak. In ne pretiravam, če rečem, da sem spet zaljubljena.


petek, 7. maj 2010

Dive Cocktaila

Nekaj časa nazaj sem na internetu po naključju odkrila neko ilustratorko, ki riše mlade urbane ženske, v vseh možnih okoljih. Ženske, ki potujejo po svetu in so naslikane v Parizu izpod Eifflovega stolpa, v Moskvi pred katedralo svetega Vasilija, v galerijah moderne umetnosti, v parku pred drevesom … všeč mi je njihov graciozni stil in žive barve. Še posebno všeč so mi bile štiri ženske, ki sem jih poimenovala v Dive Cocktaila. Prevzela sem njeno idejo in jih narisala, čisto za mojo interno rabo.

Spomin me je ponesel leto dni nazaj, na grški otok, kjer sva z I. vsak večer sedela v najljubšem bar cocktailu, kjer je barmanka mešala zares slastne cocktaile. Ob popoldnevih so si ljudje v tem lokalu privoščili predvsem pivo in ledeno kavo, zraven pa so postregli še slane prigrizke. Samo eno popoldne sva prišla sem na pivo, ampak sem si jaz zaželela osvežilno caiprinho. Ker ob popoldnevih lokal ni toliko obiskan, tudi barmanke ni tam. Delal je nek precej starejši gospod, ki ni znal mešati cocktailov, z izjemo mojita. Zmešal mi je tako dober mojito, da je prekosil barmanko. Še zdaj ne morem pozabiti tistega cocktaila. In Dive Cocktaila me spominjajo na prijetne grške dneve, na dneve miru in sprostitve.




  

torek, 4. maj 2010

V spomin in slovo

Moji ljubi prijateljici je nedavno poginil kuža. Vsi smo bili zelo presenečeni, kajti prišlo je iznenada, nepričakovano in še dan pred njenim rojstnim dnevom. Bila sem zelo žalostna zanjo, ker vem, da ji psi pomenijo vse na svetu, so njen način življenja in smisel vsega bivanja.

Besede ob izgubi ne nudijo neke odrešujoče tolažbe, veliko pa pomeni prav to, da osebi, ki izgubi ljubo bitje pokažemo, da ni sama in sočustvujemo z njeno bolečino. Veliko časa mora preteči, da se naučimo sprejeti izgubo in pozitivno živeti z njo. To nikoli ni lahko, za nikogar od nas.

Ljudje različno reagiramo na bolečino. Meni pomaga, da slikam in vso ekspresijo pustim na papirju. Čeprav nisem ravno spretna v realističnem risanju, pa sem zbrala vse svoje moči in slikarsko znanje, da sem vsaj približno ujela njenega kosmatinca, kakršen je bil. Upam, da ji bo všeč, a hkrati vem, da nobena slika ali fotografija ne bo ujela tiste podobe o psičku, ki jo bo nosila v svojem spominu. Tiste luštne lastnosti, ki jih mi ne poznamo...

sobota, 1. maj 2010

Čudovite poti

Z I. ne marava gneče. Na morje hodiva junija, ko je turizem šele v prebujanju, v hribih se izogibava organiziranih pohodov itn. Razlog ni v tem, da ne marava ljudi, nasprotno, sva družabna človeka, jaz morda nekoliko bolj sproščena v družbi že poznanih ljudi, le kadar se odpraviva na izlete uživava v družbi drug drugega in v miru, ki ga ponuja narava in njene lepote.

Tokrat sva vedela, da se ne bova izognila gneči, kajti vsi so bili zunaj na prostem in obeleževali 1.maj. Podala sva se v kotanje Kamniške Bistrice in se sprehajala po njenih čudovitih poteh. Sprva načrtovani eno urni sprehod se je podaljšal v pet urnega, kajti prelepo zelenje in struge Kamniške Bistrice te težko pustijo ravnodušne. In prav sva naredila, kajti očitno so danes vsi sedeli le na cilju raznih postojank, nikomur pa se ni dalo raziskovati naravnih biserov.