ponedeljek, 30. november 2009

Novoletne voščilnice

Letos sem si zadala, da bom naslikala različne motive za vsako voščilnico posebej. A kot vsako leto, me tudi letos preganja čas in sem si morala omisliti malo bolj enostavne rešitve. Malo me je zdelala tudi bolezen, kajti preležati cel dan je zame greh. Še dobro, da me I. razvaja, mi kuha in skrbi zame, da hitro ozdravim.

Nikoli tudi nisem marala popoldanskega počitka, kajti škoda se mi je zdelo vsake minute spanca. Na počivanje po kosilu me je navadil I., ampak ne ostanem mirna dlje časa. Po nekaj minutah počivanja sem že na nogah in ustvarjam. Spim ponoči, čez dan pa najdem toliko drugih stvari, v katerih uživam in spanje definitivno ni med mojimi razvadami.







petek, 27. november 2009

Umetniški večer

V kraju kjer živim je bila 20. obletnica delovanja privatne galerije in ob tej priložnosti so se zbrali domači slikarji in kiparji ter se predstavili s svojim delom. Med njimi je bil tudi moj oče, ki je ljubiteljski slikar.

Dolgo že nisem obiskala kakšne razstave in pogrešam to udejstvovanje. Povečini sem hodila le na razstave svojega očeta, ki jih je bilo kar nekaj in na ta način sem bila vpeta v svet umetnosti. Zdaj že dolgo več ne razstavlja, temu posledično pa sem tudi sama nehala obiskovati razstave. Sem pa tja še grem, toda zares poredko v primerjavi z nekoč.
Violinisti so čudovito zaigrali Mozartovo Malo nočno glasbo. Obožujem zvok violin.

Po zelo dolgem času sem srečala svojo učiteljico likovnega pouka iz osnovne šole, ki se je prav tako predstavila s svojim delom (rumeni angel). Svoj čas mi je veliko pomagala pri pripravah na sprejemne izpite za srednjo šolo in v zahvalo sem ji takrat naslikala neko abstrakcijo. Pravi, da ji je to veliko pomenilo in še danes krasi steno njenega stanovanja, čeprav se je vmes že večkrat preselila. Lepo je zvedeti takšne pozornosti.

Bil je čudovit družinski večer, ki se je prevesil v zgodnjo noč ob kuhanem vinu v znameniti gostilnici našega kraja. Želim si, da bi jih bilo več.




Dobre vile

Vile so mitološka duhovna bitja v človeški podobi, pogosto opisane kot bitja z nadnaravno, magično močjo. Povezujemo jih tudi z dobrimi ljudmi, z ljudmi miru.

Lahko so vidne ali nevidne, velike kot ljudje ali majcene, komaj opazne. Nekatere so prijazne, dobrodušne, a samo do tistih, ki jim te lastnosti vračajo, spet druge veljajo za hudobne, predrzne in ljudje jih krivijo za mnoge slabe stvari, ki se jim dogajajo.
Poznamo samotne in družabne vile. Slednje živijo v skupinah, ki povečini plešejo, samotne vile pa se zadržujejo v gospodinjstvih, kjer dobrim ljudem prinašajo srečo. V moji kuhinji me spremljajo tri vile, ki sem jih dobila od Žabice. Pomagajo mi pri pomivanju posode, pri kuhanju, skrbijo, da se ne opečem in ne zažgem piškotov.



Z dobrimi vilami moramo ravnati skrbno in spoštljivo, sicer nam znajo marsikaj zagodit. Pri zadnji peki mi je zažgala piškote, ampak nisem bila jezna nanjo. To je bil le njen način izražanja, opozorilo, da nekaj ravnam narobe ... in res nisem bila z glavo pri piškotih. Hvala dobra vila za namig in obljubim, da bom naslednjič previdnejša!


četrtek, 26. november 2009

Tuš ali banja?


Brez dvoma banja. Že kot otrok sem imela prave rituale v kopalnici, kar se tiče kopanja. Na pralni stroj sem odložila radio, si vrtela najljubše kasete in uživala v tisočerih mehurčkih in mislih, ki so se sproščale v kadi. Všeč mi je bil občutek toplega prostora in zarosenih ogledal.

Ko smo obnavljali kopalnico smo banjo zamenjali s tušem. Čeprav je praktičen, sem vedno imela probleme, kadar sem si želela umiti samo lase. Nikakor se nisem znala postaviti, ne da bi pri tem zmočila cele kopalnice. K sreči nisem bila več dolgo doma, da bi se na tuš navadila, ker sem se odselila.
Zdaj imam spet banjo, vrsto kopeli ter olj, obvezno pa zraven dobro knjigo in kozarec vina ali kave. Čeprav ne upoštevam navodil, da bi se morala kopati v mlačni vodi in si vedno natočim vročo, je ta pregreha vredna suhe kože.

Banjanje me pomirja, sprošča, vrača me v svet otroštva in lagodja.


sreda, 25. november 2009

Strastna početja

Kaj počnete tako strastno, da si ne znate več predstavljati življenja brez te dejavnosti? Imate kakšno stvar, za katero rečete, da živite zanjo in bi se vam svet sesul, če je ne bi mogli več početi?

Sama nimam tako zelo strastnega hobija. Rada ustvarjam, toda to je prisotno že tako dolgo v mojem življenju, da se mi zdi, da je postalo že stalnica. Seveda bi bila strašno žalostna, če bi iz nekega razloga morala nehati ustvarjati, a vendarle obstaja toliko načinov, s katerimi lahko pretentaš umetnost in si jo nekako prirediš … če pa ostaneš čisto brez kakršnekoli možnosti, pa mora biti nepojmljivo.

I. strast je potapljanje na dah, poleg ostalih vodnih športov kot sta plavanje in podvodni hokej. Kljub temu, da je potapljanje na dah nevaren šport in bi starši najraje vedeli, da odneha, pa me ravno ta njegova predanost in strastnost privlačita. Ko govori o potapljanju iz njega kar žari.

Nikoli me ni strah zanj, pa čeprav se večinoma potaplja sam. Skušam ne misliti nanj, ko zapusti obalo. Zaupam njegovi presoji in vem, da ne gre preko svojih zmožnosti, čeprav je že trenutek nepozornosti lahko usoden. Enkrat samkrat sem se zbala, ko se ni vrnil po predvidenem času. Moja intuicija je zelo dobro razvita in večkrat me obda nek strašen občutek, ki se ponavadi izkaže za utemeljenega. Res je občutil slabost in je rabil dlje časa, da se vrne. Takrat sem se odločila, da si kupim obleko in hodim z njim, kolikor bom lahko. Sama še nisem prišla do te točke, da bi si upala potapljati. S površja opazujem podvodne lepote in I. izginjanje v temne globine.

Že ko sva se spoznala, sem vedela, da je potapljanje na dah njegova strast in vsakršen poskus, da bi ga od tega odvrnila, bi bil povsem zaman. Nikoli pravzaprav nisem niti pomislila, da bi ga odvračala od tega. To je del njega, njegova pravica, njegova strast, ki mu daje zagon in česa takega človeku ne smeš niti poskusiti odvzeti ali preprečiti. Če nisi pripravljen vzeti tega kot del svojega življenja je bolje, da odideš drugam.

In tako je prišlo nekaj, kar je razblinilo njegove sanje… raztrgan bobnič od udarca na treningu, sluh na eno uho in prepoved vsakršne dejavnosti, povezane z vodo. Srčno oba upava, da se bo bobnič zacelil in da bo vse šlo brez komplikacij, kajti ne znam si več predstavljati poletja brez njegove potapljaške obleke, vse opreme, ki jo prevažava naokoli, njegovih iskrivih oči ko mi na obali pripoveduje o podvodnem svetu ter vseh morskih bitij, ki mi jih prinese na površje pokazat… življenje brez vode bi ga do konca sesulo, s tem pa tudi mene.



torek, 24. november 2009

Ubrisana

Audrey Hepburn me je navdušila s svojo podobo v filmu Breakfast at Tiffany's. Bila je tako zelo očarljiva, krhka, suhcena in prikupna, njena vloga pa ekscentrična in na trenutke hecna, a po drugi strani naivna.
Predvsem v njenih gestah, mimiki sem videla sebe. I. je prišel v enem prizoru mimo in je po dveh minutah gledanja rekel, da je prav taka kot jaz, ubrisana.

Ubrisana pomeni, da počnem stvari, za katere sama menim, da so povsem običajne, drugi pa jih vidijo kot nenavadne. Ponavadi gre za geste, mimiko, ne pa toliko za misli, besede, ideje. Kadar greva na pot, vedno pojem na glas v avtu, med vožnjo plešem, med kuhanjem ali pečenjem se vrtim in počnem podobne igrive traparije. Na nek način zabavam samo sebe, I. pa se k sreči to zdi smešno.

Rada sem ubrisana, najbrž pa je to v naravi človeka. Ali si ali pač nisi. Ne moreš se zavestno odločiti, da boš počel neke geste, da bo videti zabavno, kajti učinek je ponavadi povsem nasproten. Lastne geste so samoumevne in se jih niti ne zavedaš. Zabavno in prikupno postane takrat, ko običajne, vsakdanje geste v očeh drugih postanejo zanimive. Zdi se mi, da lažje shajaš v življenju in v njegovi resnosti, če se znaš pozabavati na njegov račun.

Primer ubrisanosti: moja rožica v službi je začela veneti. Ni imela dnevne svetlobe in najbrž se je kar namučila, preden sem se odločila, da ji bo bolje v domači oskrbi. Tako sva se z rožico odpeljali domov. Posedla sem jo na sovoznikov sedež, previdno, da se ne bi na poti prevrnila. Ves čas sem jo gledala in se z njo pogovarjala. Na poti me je videla sodelavka in ji ni bilo povsem jasno s kom se pogovarjam. Z rožico sva peljali bolj počasi kot ponavadi in v čisto zadnjem ovinku pred domom se je prevrnila. Zemlja se mi je stresla po avtu, pa še nekaj njenih bodic se je zapičilo po sedežu. Kako sem bila žalostna zanjo, da ni preživela varne vožnje.

Ko sem I. povedala zgodbico o rožici, je bil njegov prvi komentar, da sem ubrisana in se je smejal, ampak zanimivo je to, da v mojih očeh zgodba sploh ni bila smešna. Torej je res, da so drugi tisti, ki opredelijo stvari za nenavadne. Čudak se samemu sebi nikoli ni zdel čudak, kaj ne?
Sodelavka je naslednji dan rekla na zgodbo o rožici: ti si pa res znaš narediti tudi najmanjše stvari zanimive.

In še danes ne vem kaj je bilo drugim tako zanimivega v zgodbi z rožico.








ponedeljek, 23. november 2009

Sončna dneva

Zadnja dva dneva sta klicala po soncu, zraku, vetru, da prepihajo misli in napolnijo telo z energijo, potrebno za prihajajoče dneve. Še posebej, ker je bil prejšnji teden precej naporen. Hodila sem zjutraj od doma in prihajala pozno zvečer. Ko sem v soboto zjutraj stopila na sveži zrak, se mi je odvalil kar kamen od srca. To je bilo vse, kar sem pogrešala med tednom. Zrak, da napolnim pljuča in zadiham malo bolj umirjeno. Visokogorje je bilo čudovito. Pihal je topel veter, a tako sunkovito, da ti je jemalo sapo. Česa takega še nisem doživela. Oblaki so se premikali z ekspresno naglico, megla pa se je dvigala in spuščala tako hitro, da si ji komaj sledil… zanimivo je bilo opazovati te spremembe.

Ko so zunaj lepi dnevi težko ustvarjam. Sonce mi pomeni vir dobrega počutja in gibanja, dež in oblaki pa me navdihujejo za umetnost in kreativne zamisli, ideje.










sobota, 21. november 2009

Kuhano vino

Začela se je sezona kuhanja vina. Sama še ne znam pripraviti prave mešanice, da je okusno, ampak se bom naučila še pred koncem tega leta.

Čeprav ob kuhanem vinu pomislim na mrzle zime, sneg, tople rokavice, rdeče noske in zaledenele noge, na prijetno omotičnost ... pa najlepši spomin na kuhano vino sega v zadnje poletne dneve.
Dotiki, pogledi, poljubi, dišave cimeta in limone, topli telesi in okus po zaljubljenosti, iskrivosti dveh teles in duš, željnih po spoznanju vsega strastnega.
Na zdravje in na spomin!


petek, 20. november 2009

Pridih Bosne

Moj prvi resni fant je bil iz Bosne, toda rojen v Sloveniji.
Kdor ljubi, ta ne izbira.
Nikoli mi ni bilo pomembno od kod nekdo izvira, kaj so njegovi starši, kajti vsak človek je osebnost zase in kot takega ga vedno sprejemam.

Moji starši niso odobravali najine zveze. Čeprav so zame še vedno najboljši starši, ki bi jih lahko želela, pa ne morem pozabiti niti oprostiti njunih zadržkov in nesprejemanja najine odločitve, da sva bila par. To je bilo eno najtežjih obdobij v mojem življenju, ker sem bila nenehno razdvojena med ljubeznijo do I. (zanimivo, da je tudi njegova začetnica imena na črko I.) ter ljubeznijo do staršev. Vso veselje, vso žalost, ki se je takrat dogajala v zvezi z I. sem obdržala zase, kajti nikoli nisem vedela kako bodo starši odreagirali. Mislim, da sem se takrat naučila svoje osebne skrbi držati v sebi in še danes imam to navado, da ogromno stvari obdržim zase, iz čiste previdnosti, da nisem razočarana.

Ljubezen z I. je že zdavnaj minila. Na njega samega se nikoli niti ne spomnim, vedno pa bodo ostali srčni spomini na topel, ljubeč, čist, iskren odnos in zdi se mi, da ravno zaradi neodobravanja okolice toliko bolj trden, močan in ljubezni poln. I. je bil zelo pozoren fant, ljubeč, od njega sem se veliko naučila in kar je zame najpomembnejše, mi je dajal občutek, da sem mu pomenila vse na svetu.
Najin odnos je intenzivno trajal dve leti in v tem času sem prvič obiskala Bosno, deželo njegovih korenin. Name je pustila pridih skrivnostnosti, neko neopisljivo nostalgično hrepenenje. Tam sem dnevno spila največ kave, se vživela v njihov duh družinskosti, zavezništva, skrbi in topline drug za drugega.

Dolga leta zatem sva se s sedanjim I. vrnila v Bosno, tokrat na povsem druge kraje. Je čudovita dežela, s prekrasno pokrajino in naravo, z duhom veselja kljub vsej moriji, ki se je tam dogajala. Dežela, ki te prevzame in kliče po ponovnem snidenju. Upam, da že kmalu. Do takrat pa: Prijatno!















sreda, 18. november 2009

Darovanje

Danes me je predčasno obdaril Miklavž. Tokrat se je nadvse potrudil in mi podaril komplet osebnih pisemskih znamk. Za motiv je izbral moje kačje pastirje, ki sem jih naslikala letošnjo pomlad. Izgledajo čudovito, toda ne vem kako se bom lahko od njih ločila. Že res, da morajo stvari krožiti in je prav, da z drugimi delim veselje, vsekakor pa bom eno ali dve obdržala zase.

Francoski sociolog Marcel Mauss je opredelil pravila darovanja, kaj lahko darujemo, komu lahko darujemo ter kdaj lahko darujemo. Ne gre torej za svobodno dejanje posameznika, temveč je obdarovanje družbeno in kulturno določeno.

1. Pravilo obligacije – darilo podarimo ob pravem času (obletnice, rojstni dnevi). Darilo moramo sprejeti, kajti zavrnitev pomeni žalitev. S tem, ko poklonjeni dar sprejmemo, se v simbolnem smislu vedno zavežemo.
2. Pravilo recipročnosti – ko darilo sprejmemo, se na simbolni ravni obvežemo, da bomo darilo poklonili nazaj.
3. Pravilo ekvivalentnosti – pri darovanju gre vedno za simbolno vrednost. Skromno vrnemo s skromnim, dragoceno z dragocenim (če nam moški podari nakit, to na simbolni ravni pomeni, da želi z nami intimno zvezo).

Z darovanjem vedno podarimo tudi del sebe. Prav tako lahko spremenimo odnos, ki ga imamo z osebo, s katero se obdarujemo. Prenehanje darovanja pomeni ohlajanje odnosa.
Darilca so luštna hrana za dušo, če le niso podarjena prepogosto. Lepo je, da nekdo misli na nas.

ponedeljek, 16. november 2009

Strah

Razmišljanje o lastni smrti me je vedno navdajalo s tesnobo. Že kot otrok nisem znala sprejeti dejstva, da nas nekoč ne bo več. Zdelo se mi je skoraj neverjetno, da en trenutek smo, drugi pa nas ni več. Zdaj, ko sem starejša, se še vedno nisem najbolj sprijaznila s tem, toda toka misli ne morem spremeniti. Tak je ustroj človeštva in zato sledim načelu: užij in uživaj življenje. Včasih zato storim stvari, na katere nisem najbolj ponosna, toda zaradi njih se počutim živo in ob njih občutim živost življenja.

S smrtjo kot tako v otroštvu nikoli nisem bila v neposrednem stiku. Babica je umrla pet let nazaj in to je bil prvi pogreb, na katerem sem sploh bila. Seveda me je prizadelo, toda najbolj od vsega me je prizadela bolečina očeta, ki je izgubil svojo mamo, še edinega živečega starša, ker je odraščal brez očeta. Videti ljudi, ki jih imaš rad kako trpijo je nekaj najbolj bolečega. Kadar sem žalostna, vem, da bo minilo, ko pa jočejo drugi, bi najraje nase prevzela vso bolečino, če bi le lahko.

Z I. sva se nekoč pogovarjala česa naju je najbolj strah v življenju. Takrat ni še umrl nihče od mojih bližnjih in moj največji strah je bil takrat lastna smrt. Misel, da ni ničesar več po življenju je bila grozljiva. I. pa je bilo najbolj strah, da bi se ljudem, ki jih ima rad kaj zgodilo. To sem razumela šele takrat, ko sem izgubila prvega človeka, ki sem ga imela rada.

Te dni razmišljam o življenju in smrti, kajti nekomu od mojih bližnjih se je zgodilo nekaj grozljivega. Eden najbolj šarmantnih ljudi oz. moških, ki sem jih kdaj poznala, je zgorel v eksploziji. Še vedno živi, toda ni razpoznaven. Sedaj se vsi soočajo/mo s travmo, z bolečino in z življenjem, ki je korenito spremenilo njihov/naš vsakdan.

Moje sanje so bile moreče, podoživljala sem ogenj, videla nečaka kako se v reki utaplja … sanje, ki simbolizirajo, da sem vpeta v situacijo, ki sega preko mojih zmožnosti, da bi jo spremenila. Kar lahko v realnem svetu storim je to, da preživim več časa s svojimi nečaki in z ljudmi, ki jih imam rada najbolj na svetu. Nikoli ne želim obžalovati časa, ko nisem bila z njimi in danes sem opravila svoj prvi obisk, ki je vsaj nekoliko pomiril stanje duha.



sobota, 14. november 2009

Kolekcija nogavic

Prejšnji dan sem zopet imela nogavice, ki so zbudile zanimanje mnogih. Moja šefica je zelo urejena gospa in občudujem njen stil oblačenja. Ker je vedno tako zanimivo oblečena, ni čudno, da tudi mene vedno premeri od pet do glave. Velikokrat mi nameni komplimente in jo zanima kje vse to kupujem.

Iz zadnje službene poti mi je prinesla za darilo kašmirjev šal. Je prečudovit in se krasno poda k črni kombinaciji, ker se tako lepo sveti. In zares je topel. Sama si ne kupujem tako dragih stvari. Vedno sem lepo oblečena in urejena, toda vse to z majhnimi denarji.

V službi sem veliko bolj zadržana, kar se tiče sloga oblačenja. Opravka imam z ogromno ljudmi in se tudi ne počutim dobro, če sem nekoliko bolj sproščeno oblečena. Tudi kolekcijo žab, ki so zelo mrežaste, nosim vedno še čez ene nogavice, kajti ne upam si biti tako zelo drzna. Zasebno pa si velikokrat privoščim bolj drzne kombinacije.
Rada imam nekoliko nenavadne stvari, vedno pa kombiniram kakšne stare stvari z novimi, zato nosim cunje tudi po deset let. Bistveno se tudi telesno ne spreminjam, kar je super, saj ne rabim menjavat kolekcij zaradi prevelike/premajhne teže.

Kljub temu, da imam polno omaro cunj, pa je nakupovanje zame prava muka. Še vedno najraje zavijem v knjigarno ali drogerijo, trgovinam z oblačili pa se izogibam, kolikor se le da.











nedelja, 8. november 2009

O prijateljstvu

Eden najbolj priljubljenih Ciceronovih filozofskih spisov je Lelij-o prijateljstvu. Tema, o kateri so razglabljali že v antiki in je moderna tudi v sodobnem svetu. Tisočletja za tem, ugotavljamo, da še vedno veljajo enake bistvene vrednote o prijateljstvu, skupne vsem obdobjem.

Cicero je živel v času pozne republike, kjer so bogati posamezniki podkupovali množice za osebne koristi. Zaradi tega je bil prepričan, da se vse da kupiti, tudi prijateljstvo. Prav zaradi tega je postavil prijateljstvu meje. Povprečna prijatejstva se rodijo iz šibkosti, potrebe, koristoljubja, prava prijateljstva pa so večna. Pri povprečnih prijateljstvih se pogosto zgodi, da zaradi značajskih sprememb ali križanja interesov nujno pretrgamo stike. Prav zaradi takih nevarnosti moramo biti pri izbiri prijateljstev že vnaprej previdni in predhodno presoditi ali je oseba, ki smo jo spoznali, vredna našega zaupanja.
V prijateljstvu mora vladati iskrenost, biti si moramo podobni, kajti prijatelji sledijo enakim osebnim načelom, ciljem. Prijatelj je naš alter ego, drugi jaz, nekdo, s katerim si upaš govoriti o čemerkoli, kot s samim seboj.

Ob pečenju čokoladnih kolačev sem razmišljala o svojih prijateljih. Po Ciceronovem mnenju, bi v kategorijo prijateljstva lahko vnesla dva človeka. Toda kaj pomeni zanj iskrenost? Je pravi prijatelj tisti, kateremu izdaš najbolj skrite misli svojega srca ali je prav, da določene zadržiš zase? Kajti včasih se bojiš pogovarjati tudi s samim seboj, kako se boš potem pogovarjal z drugim?
" Če v prijateljstvu ne razkriješ svojega srca in ti prijatelj ne razkrije svojega, mu ne moreš niti v ničemer popolnoma zaupati niti biti v ničemer popolnoma gotov: niti da ljubiš in si ljubljen, ker ne veš, do kakšne mere so ti občutki iskreni."
Mislim, da je prijateljstvo približek alter egu, kajti nekatere stvari morajo ostati le v tebi in jih ne rabiš deliti z nikomer.

Najbolj sem se strinjala v njegovem prepričanju, da narava ne ljubi ničesar, kar je samotno in se vedno naslanja na neko oporo; najljubši prijatelj pa je najprijetnejša opora. Kaj nam pomeni, da občudujemo lepoto sveta, če pa nimamo nikogar, ki bi mu to lepoto opisali.



petek, 6. november 2009

Čaj za zdravje

Da je kava moja najljubša razvada že vsi vedo. Ne veste pa, da si vsako jutro v službi pripravim tudi veliko skodelico čaja. Ponavadi uporabljam filter vrečke, ker so najbolj enostavne. Pa ne, da ne bi imela časa, le ne da se mi letati s cedilom in čakati tiste minute, da ne bo okus pregrenak.
Imam to srečo, da v službi uporabljam kuhinjo povsem zase in predali so polni različnih čajev ter kav. Če bi kdo odprl predal, bi verjetno mislil, da sem obsedena. Doma imam pa za razliko samo domače čaje v ličnih škatlicah. Zelišča prideluje mami na vrtu in tako imam vedno zaloge mete, melise, kamilic, žajblja in bezga.
Nekoč si želim imeti svoj košček zemlje, kjer bi sadila zelišča.

Nisem ljubiteljica zelenih, belih, sploh pa ne črnih čajev, kljub temu si jih vedno kupujem. Morda zaradi ljudskega prepričanja, da so zdravilni in vsebujejo antioksidante … Če bi morala izbirati med najljubšimi … bi bila to šipkov in bezgov čaj, z žlico medu in limono, sicer pa obvezno brez sladkorja.
MELISA – sprošča, pomirja živce, pomaga pri motnjah spanca, ki nastanejo zaradi nemira
KAMILICA – pomirja in pomaga pri težavah z želodcem in črevesjem
ŽAJBELJ – priporočajo ga za grgranje pri vnetjih v ustni votlini in žrelu
META – blaži slabost, bolečine v trebuhu in napenjanje
ŠIPEK – vsebuje ogromno vitamina C in pomaga pri spomladanski utrujenosti
BEZEG – pomaga pri prehladu in odvajanju strupenih snovi iz telesa










četrtek, 5. november 2009

Zelenje

Mojo otroško sobo so vedno krasili kaktusi. Nikoli nisem marala zelenih rož. Bila sem celo prepričana, ko bom odrasla in živela na svojem, da bodo kaktusi edine rastline v stanovanju.
A zarečenega kruha se največ poje. Sedaj sem odrasla, živim na svojem in na okenskih policah imam samo zelene rastline. Sploh zadnje leto sem bila neštetokrat v cvetličarni in vedno iz nje odšla s kakšno lončnico več. Če bi imela več prostora, bi bilo v stanovanju še več zelenja.

Orhideje mi niso tako všeč. Eno sem dobila za rojstni dan in dve leti ni pognala nobenega cveta. Nad njo sem že skorajda obupala, a me je presenetila ter naredila novo steblo, sedaj pa rastejo popki. Vsak dan jo občudujem, kako raste in se razvija.
Da znaš ceniti in se veseliti majhnih stvari, to je ključ zadovoljnega življenja. Iz majhnega raste veliko. Opazovati kako nekaj/nekdo raste in se razvija nas navdaja z upajočim spoznanjem, da ravnamo pravilno.







torek, 3. november 2009

Ljubi, zlati čas

V zadnjem času me je Ž vedno nagovarjal in mi namigoval kdaj bom imela otroke. Pogoji in čas se mu zdijo idealni, da bi imela dojenčka. Bolj kot sem mu razlagala zakaj ne bi želela zdaj otrok, manj mu je bilo razumljivo.

V svojem življenju ne počnem nič takega, kar bi oviralo morebitnega otroka. Športne in ustvarjalne aktivnosti bi lahko zmanjšala, kajti otrok le zahteva čas in pozornost. Poanta ni v tem, da ne bi imela časa, ker ga imam na pretek, a trenutno sem v taki fazi življenja, da se želim posvetiti le sebi in svojim željam ter aktivnostim, ki jih preživljam z I.

Vedno sem bila samotarka in zelo sem se veselila življenja na svoje. Še danes sem zelo rada sama doma, pa čeprav me I. pusti povsem na miru ko ustvarjam. Moja sestra za razliko od mene, ne more biti sama. Kadar je njen fant/zdaj že mož kam odpotoval, je vedno prišla domov in tudi prespala pri starših.

Ko zaključim službo, hitim domov. Ko odklepam vrata stanovanja, se že veselim, da bom stopila v svoj topel dom, kjer bom po mili volji lahko počela, kar mi srce poželi. Pa naj bo to pet urno branje, spanje, kuhanje, slikanje … to, da lahko počnem kar si želim je trenutni razlog, da še nimam otrok. Enostavno nisem še pripravljena skrbeti za otroka in mu posvetiti vso sebe. Nekoč v prihodnosti si želim otrok, tudi I., in takrat želim biti mama z vso predanostjo in z vso skrbjo. Vem pa, da v tem trenutku tega nisem pripravljena dajati. Ne vem še kdaj, niti ne želim ničesar načrtovati oz. si postavljati časovne okvirje. Želim začutiti željo po materinstvu in takrat bom vedela, da je pravi čas.

Hudo mi je za Ž., kajti on si zelo želi otrok. Starejši je od mene 7 let in ga lažje razumem. Starejši kot si, bolj se ti zdi, da življenje uhaja iz rok, kar je povsem razumljivo in normalno. Želim si, da bi našel sebi podobno punco, s katero bosta sanjala iste sanje.








ponedeljek, 2. november 2009

Spokojna dneva

Vikend je minil v znamenju čudovitih izletov po Sloveniji. Naša dežela je prekrasna in nikjer drugje nimam želje živeti. Hrani ogromno kulturno in zgodovinsko dediščino ter prekrasno naravo. Jesen je izvabila svoje čudovite barve na površje in otoplila moje srce. Pričakovala sem več ljudi naokoli, sploh, ker je bil tako čudovit in sončen dan, a najbrž jih je veliko odšlo na grobove. Z I. imava pokopane svoje bližnje precej daleč od najinega doma in vedno greva že kak teden prej na obisk. Spoštujem Dan mrtvih, nikoli pa ne grem ta dan na grob. Ljubim tišino, spokojnost in mir, ki pa jih za 1. november ne morem občutiti. Sem pa spokojnost začutila ta vikend na drugačen način, v I. družbi in vse bolj čutim, da mu pripadam ter da je on tisti, s katerim želim preživeti konec svojega življenja.