sobota, 31. oktober 2009

Knjižna kazala

Rada imam knjižna kazala. Žabica me velikokrat preseneti z zanimivimi motivi. Leta nazaj sem za novoletna darila ustvarila unikatna kazala za prijatelje. V programu za oblikovanje fotografij sem zmontirala motive, jih razvila kot fotografije in plastificirala. A bučka kot znam včasih biti, sem pozabila nase.


Sicer nimam te navade v življenju - da bi najprej ustregla vsem drugim in šele nato sebi. Naj se sliši egoistično ali egocentrično - postaviti sebe v prvi plan ... a menim, da na ta način lažje shajaš z ljudmi in sam s seboj. I. ima vedno probleme, ko želi ugoditi dvema osebama hkrati, pozabi pa na svoje občutke. Na koncu je zaradi tega najbolj jezen ali žalosten prav sam. Pa je potrebno le malo bolj odločno mnenje in nihče ne bi zaradi tega smel biti užaljen. Če pa, pa to ni več naš problem.




četrtek, 29. oktober 2009

Ustvarjanje ob Beethovnu

Kako vesela sem danes, da sem se končno spravila ustvarjat in to ob melodijah klasične glasbe. Nazadnje sem poslušala klasično glasbo v osnovni šoli. Obiskovala sem pouk klavirja in sovražila učitelja klavirja. Je pravzaprav edina oseba, ki je niti danes ne pozdravim na ulici. Moj učitelj je bil tri leta, potem pa sem zahtevala, da me premestijo drugam.

Spomnim se, da me je v šoli nekdo z vrati udaril v prst, da sem imela otečenega. Ker ni bilo še mobitelov, sem šla po pouku v glasbeno povedat, da ne morem igrati in me je ta osovraženi učitelj pustil 45 minut v sobi, kjer sem morala poslušat klasično glasbo namesto, da bi me poslal domov. Kakšna muka za otroka pri osmih letih! Všeč pa mi ni bil tudi zato, ker je bil povsem brez življenja in energije, pust in redkobeseden. Nobene prave motivacije ni dajal, najbolj pa se mi je zamerilo to, da me je poslal na izpit, četudi nisem bila pripravljena. Zato, da je lahko rekel, da bom ponavljala letnik, in takrat sem bila v tretjem razredu osnovne šole. Še danes se spominjam tega poletnega dneva. Mami mi je dala denar, da si grem po izpitu kupit veliko čokolado z lešniki, a ker izpita nisem opravila, si je nisem kupila. Takrat me je prizadelo predvsem to, da nisem dobila čokolade, danes se temu na glas smejim.

Torej, naslednje leto sem zamenjala učitelja in poučevala me je gospa, s katero sem se zelo ujela. Bila je zavzeta, energična a stroga, prava pedagoginja. Na izpit sem šla vedno šele takrat, ko je bila prepričana, da ga bom opravila. Rada sem hodila na njene klavirske ure, za rojstni dan mi je vedno prinesla čokolado in nikoli ni zahtevala, da bi nastopala. Še danes ne maram nastopati, čeprav sem bila vedno izbrana za vodenje šolskih predstav in obletnic. Čemur se ogibamo, le to nas največkrat ujame.

Z učiteljico sva še danes ohranili stik. Nikoli se sicer ne vidiva, si pa vsako leto pošljeva novoletno voščilo. In zaradi nje sem vzljubila klasiko, glasbo na sploh, čeprav bi lahko bilo povsem drugače. Ja, zelo pomembno je kdo nas v življenju obkroža. Beethovnova Za Elizo pa ostaja moja največkrat zaigrana melodija.


sreda, 28. oktober 2009

Osebni vonj

Zgodovina dišav sega v pradavnino, ko je pračlovek ugotovil, da določene snovi, kot so les in smola na ognju dišijo ter jih je namenil daritvi bogovom. Moderna parfumerija je stara nekje 100 let, nanjo pa je vplivala predvsem organska kemija, ki je omogočila sintezo aromatičnih spojin.

Svoj prvi parfum sem kupila v prvem letniku fakultete. Že takrat sem potrebovala dva dni, da sem se odločila katerega. Poskusila sem samo nekaj vonjev in izbrala tistega, ki mi je na koži ostal všeč dlje časa. Še danes zato ne kupim parfuma isti dan, vedno naslednjega.
Vonj parfuma se mi zdi zelo osebna stvar, zato tudi ne maram, da mi kdo podari parfum. Od vseh parfumov, ki sem jih dobila v dar, in teh je bilo kar precej, mi je bil všeč samo eden. Parfum na lističu ali na nekom drugem nikoli ni isti vonju na tvoji koži. Nikakor pa ne morem dati nase vonja, ki mi ni všeč. Zato si najraje kupujem parfume sama. Že nekaj let uporabljam enake vrste parfumov, ker se jih še nisem naveličala. Nekako so postali že tradicionalni.

Parfumi sestojijo iz treh osnovnih enot eteričnih olj, zgornjih, srednjih ter osnovnih. Te kategorije določajo, kako dolgo traja, da eterična olja izhlapijo. Zgornje note dajo prvi vtis dišave, srednje note zaznavajo vonj dlje časa, osnovne note pa najdlje, v katerih je eterična olja tudi najlažje spoznati. Pomembno je, da hlapne sestavine zgornjih not počasi prehajajo v vonjave srednjih ter osnovnih.
Da imam tri najljubše parfume, so zaslužne dišave mandarine, črnega ribeza, vanilije in sandalovine. To je le nekaj sestavin, ki so mi ljube tudi v drugih kozmetičnih izdelkih.

Vonj naj bi povedal več kot besede, pravijo mnogi raziskovalci. Zanimivo je prebirati njihove domneve in odkritja. Vsekakor drži, da so vonjave dediščina davnih časov, ko so jih naši predniki uporabljali za prepoznavanje pripadnikov svoje rodovne skupnosti, pa tudi za oddajanje spolnih signalov. Najbrž ni naključje, da si tudi partnerje izbiramo na podlagi vonja, čeprav nezavedno. Seveda nimajo parfumi tukaj nobene veze, kajti ljudje naj bi se privlačili na podlagi feromonov, ki jih proizvaja in oddaja naše telo. To bo najbrž to, ko mi I. reče, kadar nisem naparfumirana: dišiš.



torek, 27. oktober 2009

Ponedeljkovo popoldansko veselje

Včeraj vsekakor ni bil moj dan v službi, ker je vse šlo narobe, zato pa sem bila toliko bolj vesela popoldan. Rdeči čeveljci, ki sem jih nedolgo nazaj kupila in jih obula le dvakrat so se mi strgali po šivu in nisem imela računa. V upanju na dobro voljo sem jih nesla nazaj in prodajalka je bila izredno prijazna. Takoj so jih bili pripravljeni vzeti nazaj, a žal niso imeli več takšnih. Vzela sem srebrne, ki so mi bili že prejšnjič všeč, le nekoliko predragi. Neka gospa v prodajalni se je zazrla v moje srebrne čeveljce s komentarjem, da je Pepelka tudi sprobavala srebrne …kolikor se spomnim, je imela zlate. Pa saj ni pomembno kakšne barve so bili, namen gospe je bil le v lepi besedi.

Mnogokrat mi neznani ljudje namenijo kak kompliment ali prijazne besede. Spomnim se nekega poslovneža zrelih let, ko me je nekoč ustavil na Miklošičevi ulici v Ljubljani samo zato, da mi je rekel: Oprostite gospodična, le toliko vas ustavim, da vam povem kako čudovito izgledate. Pa lep dan vam želim. In je odkorakal v drugo smer. Bilo je sredi poletja in nosila sem klobuk. Četudi že desetletje nazaj, se spomnim teh treh minut kot bi bile včeraj.

Premalokrat se opogumimo in pristopimo k nekomu. Verjamem, da se dobro z dobrim poplača, slabo s slabim. Sama skušam biti prijazna do vseh, četudi imam kdaj slab dan. Velikokrat sem opazila, da že samo rahel nasmeh nekomu osvetli dušo, kaj šele šop prijaznih besed. Četudi mnogokrat ne dobimo povratnih čustev, verjamem, da nekoč nekje vsak dobi tisto, kar si zasluži. To pa je tudi sporočilo Pepelkine pravljice.

Še en razlog za veseli ponedeljek…kupila sem kar nekaj materiala za zimsko ustvarjanje. Kako se že veselim toplih večerov, umazanih rok, vroče kave ali kozarca dobrega vina.





                                                                            

ponedeljek, 26. oktober 2009

Nenavadne nogavice

Nedolgo nazaj sem oblekla pisane nogavice, ki so v službi povzročile pravo navdušenje. Zdele so se mi predvsem lepe in si nikdar ne bi mislila, da bodo požele takšno zanimanje. Skoraj vsi so imeli kak komentar, k sreči pozitivnega. Na koncu dneva mi je bilo že prav smešno, ker so se oglasili tudi tisti, ki mi nikdar nič ne rečejo.

Pa naj še z vami delim to pisano, bleščečo radost.




sreda, 21. oktober 2009

Klasika na zaslonu

Nisem ravno ljubiteljica filmov. Raje preberem kako dobro knjigo ali poslušam dobro glasbo. Pa vendarle, sem in tja imam filmska obdobja, ko rada pogledam kakšen film. Zadnje čase me iz neznanega razloga privlačijo filmske klasike. Začela sem z morda najbolj opevanim filmom, Casablanco, ki govori o izgubljeni ljubezni, ponosu in dolžnosti, samožrtvovanju znotraj kaotičnega sveta iz časa 2. svetovne vojne. Mnogi se ne strinjajo, da je film uvrščen tako visoko na lestvici znamenitih klasikov. Meni se zdi zelo gledljiv, predvsem me je presenetil konec, ki je odigran zares plemenito in ni tipično hollywoodsko srečen. Takšen, kakršno je življenje v resničnem svetu.

V dar sem nekoč prejela majico na temo Casablance. »We'll always have Paris. We didn't have it, we, we lost it until you came to Casablanca. We got it back last night.«
V življenju je treba stvari dokončati, skleniti, šele potem lahko nanje pozabiš. Če ne, v zraku obvisijo besede, ki bi jih moral izreči, pa jih nisi, srce pa napolni obžalovanje. Zato se mi je prav ta del vtisnil globoko v spomin, kajti … Pariz je vse, kar sta imela in končno sta si po vseh izgubljenih letih lahko izrekla vsa obžalovanja, hrepenenja, četudi s tem nista spremenila svoje usode. Vendar zdaj bosta lahko nadaljevala vsak svojo zgodbo, daleč drug od drugega, toda očiščena vseh neizživetih čustev, s spominom na čudoviti Pariz, ki je šele sedaj postal vreden spominjanja. Je edina vez, ki ju bo ohranjala.

 





nedelja, 18. oktober 2009

Vprašanja v snegu

Naivno sem upala, da bo v hribih inverzija, pa sem namesto tega naletela na sneg. Že ko sva se z I. pripeljala pod Porezen je začel naletavati. Nisem mogla verjeti svojim očem. Pot je bila meglena in zasnežena, a kljub temu bolj prehodna kot pred 20 leti, ko je padala sodra in nisem videla pred sabo niti dveh metrov. Očitno me tale hrib preizkuša in se bom morala vrniti, kajti tudi danes ni bil razgled kaj prida. Le nekaj metrov več kot pred davnimi leti.

Kljub slabi vidljivosti je bilo čudovito, nikjer žive duše. Le jaz in I. ter škripanje dreves, kot bi poslušal stara lesena vrata, ki se počasi zapirajo. Veter je pihal in bilo je že precej mrzlo. Večji del poti sva hodila v tišini, kar pa sva govorila, je bilo v nemščini. I. zna zelo dobro nemško, saj je bil to njegov prvi tuji jezik, jaz pa se jo učim zadnja leta in tako vadim svoj besedni zaklad.

Ta teden je bil v znamenju miru, umirjenosti … spoznanja, da v življenju morda niso pomembni odgovori na vprašanja, temveč vprašanja sama. Vse preveč se ženemo, da bi doumeli bistvo stvari, kakršnihkoli pač že, toda morda zares preveč pričakujemo. Pomembno je, da o stvareh razmišljamo, čim večkrat, četudi ne dobimo odgovorov. Vprašanja nas oživljajo, nas delajo radovedne, zaradi njih raziskujemo … podobna so našim željam. Če bi znali odgovoriti na vsa vprašanja in če bi bile zadovoljene vse naše želje, bi življenje kaj kmalu postalo dolgočasno in nezanimivo. Pustimo jim naj rastejo, naj se razvijajo. Ko bomo imeli vse odgovore na vprašanja, takrat bomo nehali živeti.

 
 








ponedeljek, 12. oktober 2009

Življenje v dvoje

Za življenje v dvoje je potrebno več kot le ljubezen. Mnogo parov deluje povsem zadovoljnih, dokler ne začnejo skupaj živeti. Z I. sva preživljala prva leta samo podaljšane vikende skupaj. Življenja v dvoje sva se oba neznansko veselila. Sedaj živiva skupaj skorajda 2 leti in uživava v skupnem bivanju.

Ko še nisem imela I., sem precej časa namenjala iskanju pomena prave ljubezni. No, pomen ljubezni mi še danes ni povsem jasen, a nekatera vprašanja so le odgovorjena. Kot npr. ali je prava ljubezen naval strasti, mravljincev in neustavljivih čustev, ki preplavljajo tvoje telo, da ne moreš normalno dihati ali je prava ljubezen umirjena harmonija z nekom, ki ti vrača toliko kot si pripravljen sebe odkriti njemu?
Moja gardedama me je pomirjala z odgovori, da je moje doživljanje povsem nekaj normalnega. Namreč, takrat sem bila v harmoniji z nekom, ob nekom drugem pa mi je zastajal dih ter se tresla glas in telo. Da se v realnem svetu strast mora nekam umakniti, sicer nikoli ne veš kakšna so resnična čustva do te osebe. In da štejejo vsakdanje stvari, kako se ta oseba obnaša v povsem normalnih življenjskih situacijah. In da moraš paziti v svojih dejanjih, da ne prizadeneš druge, kajti misli so eno in samo tvoje, dejanja pa morajo biti bolj premišljena.
Zares se je izkazalo, da z osebo, do katere sem čutila neopisljivo strast, v vsakdanjih opravilih sploh nisem mogla funkcionirati.

Vsak izmed nas kdaj ustvarja sezname prednosti in slabosti. Zadnjič sem razmišljala o tem katere dobre lastnosti me pri I. privlačijo:
+ vožnja z avtomobilom mu nikoli ni problem; peljal bi me na konec sveta, če bi želela. Težko bi živela z nekom, ki ne bi maral voziti.
+ vsako jutro se stisne k meni in se pocrklja
+ vsak večer me boža po laseh
+ njegov magični dotik (ko gleda film me lahko brez premora uro in pol boža po laseh)
+ straniščna školjka je vedno spuščena (motilo bi me obratno)
+ rad kuha (glede na to, da sama ne maram)
+ vedno je pripravljen na pogovor in mi svetuje
+ ne pusti mi nositi težkih vrečk (on se muči, jaz pa nesem le wc papir – mi je sicer malo nerodno, ampak ne pusti, da bi si kvarila hrbtenico)
+ vedno hodi na zunanji strani pločnika, da me ne bi kdo povozil
+ je pravi kavalir
+ je vljuden in prijazen
+ namenja mi komplimente
+ rad me ima
Njegova pomanjkljivost je muhasto razpoloženje, tipičen rak. V enem trenutku je sladek in super, že najmanjša stvar pa ga lahko iztiri in postane tečen ter nevzdržen.

Zdi se mi, da ko si starejši težko menjaš navade, še težje pa se jim prilagajaš. Navidezno nepomembne stvari (kako si nekdo umiva zobe, kako se vede v restavraciji, kako hodi na wc …) so še kako pomembne za sobivanje. Odnosi nikoli niso idealni, tudi sama še vedno ne vem kaj si od ljubezni želim, a to, kar imam trenutno, me pomirja in sem s tem zadovoljna.





četrtek, 8. oktober 2009

Pisanja

Rada pišem, prepisujem … rada tipkam, rada imam vse, kar je povezano s pisanjem. Ko še nismo imeli računalnika, sem pomagala mami tipkati razne priprave ter prepise za službo na pisalni stroj. Kot najstnica sem imela kup dopisovalcev. Izmenjavali smo si postre najljubših glasbenih skupin, z nekaterimi od njih pa sem razvila tudi prijetna poznanstva, ki so se tekom let razvila v iskrena prijateljstva.

Eno takšnih prijateljstev se je razvilo s T. Poznam ga že skoraj 15 let. Živi precej daleč, toliko, da ne moreva skupaj na kavo kadar bi želela. V pismih, ki sva si jih pisala kot najstnika sva drug drugemu razkrivala najbolj intimne, pristne in skrivne doživljaje, ki sva jih doživljala vsak na svojem koncu Slovenije in vsak v svojem krogu ljudi. T. je pravzaprav bil moj prvi moški prijatelj, takrat še fant - ne moški.

Spominjam se občutkov vznemirjanja ob pričakovanju njegovih pisem. Drug drugega sva hranila z besedami ter si vlivala pogum zaradi neuslišanih ljubezni ali nerazumevanja staršev. Po dveh letih najinih pisanj sva se prvič videla. Bilo je med poletnimi počitnicami in pri nas doma je preživel nekaj dni. Moji starši so ga takoj vzljubili, midva pa sva ob preživljanju skupnih trenutkov postala še bolj navezana drug na drugega.

Ko sem se razšla s svojim prvim resnim fantom je T. pripotoval k meni za nekaj dni. Pogovarjala sva se dolgo v noči in zdi se mi, da bi brez njega težje prebolela vso bolečino in strahove, ki so se takrat v meni porajali. Ravno prvo jutro, ko sva se pogovarjala pozno v noč sem imela vozniški izpit. Neprespana s podočnjaki sem ga ponosno opravila in ko sem prišla domov, je T. še vedno spal. Tako težki pogovori so bili za nama.

Klasična pisma so kasneje zamenjala elektronska, le-ta pa so postajala redkejša … videla sva se pogosteje kot prej in nujen je bil objem ter poljub. Pogrešam njegova pisanja, pogrešam njegova pripovedovanja, njegovo bližino in toplino… še vedno si kaj napiševa, sploh takrat ko nama življenje ne gre po godu … in kljub temu, da sva tako daleč in se najina pisanja ne morejo kosati s preteklimi, je med nama še vedno bližina, vez, ki sva si jo pletla skozi vsa ta leta in nikdar ne bo pretrgana. Vesela sem, da še vedno verjame v magičnost mojih besed in pomirja me kadar mi to pove. Občutek krivde me prevzame, ker je izgubil zaupanje v iskreno ljubezen in bolj kot vse, si želim, da bi jo prav on nekega dne ponovno odkril.

T. vlogo pisanja je danes prevzel nekdo drug. Le-ta je prisoten bližje (krajevno) v mojem življenju. Vidiva se skoraj vsak dan, a nimava priložnosti, da bi se pogovarjala. Zato si piševa in razvijava zanimive teme. Ta teden sem tekom najinega pisanja spoznala od kod izvira moja »želja« po moških prijateljih. V odnosu mama/oče. Z mamo nikoli nisem mogla govoriti o svojih ljubezenskih težavah, ker se mi je zdela v svojih pogledih preveč realna in konzervativna. Bila je idealna mama v potrpežljivosti, pomaganju nalog in učenju ter deljenju nasvetov o denarju ali splošnih pravicah, ati pa je bil tisti, s katerim sva na najinih izletih, ki sva si jih tradicionalno vzela samo zase vsako leto, razvijala teme o življenju ter odnosih med spoloma. Tudi stvari, ki so povsem domena mame ali žensk, mi je še vedno lažje zaupati očetu kot njej. Zdaj šele začenjam dojemati, kako pomembni so odnosi v otroštvu ter vpliv vzgoje, ki zaznamuje precejšen del poti tvojega življenja.



nedelja, 4. oktober 2009

Zakon podobnosti

Moje bralno obdobje se je zopet pričelo. Iz knjižnice sem si prinesla precej knjig, ki bi jih rada prebrala. Že od nekdaj imam grdo navado, da berem najmanj dve knjigi hkrati. Kot si želim včasih hkrati pisati, risati, slikati, brati … tako je s knjigami. Preganja me ideja, da mi bo zmanjkalo časa za vse, čeprav ga imam na pretek, v smislu da je še celo življenje pred menoj. Upam.

Nekaj časa nazaj sem pisala o zakonu privlačnosti, kako v svoj svet privabimo tiste ljudi ali dogodke, ki so v harmoniji z našimi prevladujočimi misli. Prav to pisanje je spodbudilo, da sem prebrala Iluzije, ki govorijo o podobnem. Očitno so moje prevladujoče misli privlačile podobne. Magnet smo tistim, ki se od nas kaj naučijo oziroma se mi od njih, odvračamo pa tiste, ki se od nas nimajo ničesar naučiti.
Moje branje se istočasno ujema s temo filma, ki sem ga gledala te dni. 
Film govori o mladem Američanu in mladi Francozinji, ki se spoznata na vlaku, ki pelje na Dunaj. On je namenjen na dunajsko letališče, kjer se bo vrnil nazaj domov, ona pa potuje naprej v Pariz. V kratkem času njune vožnje in klepeta si postaneta všeč, tako fizično kot intelektualno in tako ji on predlaga, da z njim preživi dan na Dunaju. Kljub temu, da drug o drugem ne vesta ničesar, sta si v 24 urah pripravljena razkriti najgloblje misli in strahove, poglede na življenje, smrt in ljubezen. Stvari, ki si jih v normalnih okoliščinah morda ne bi priznala ali tako sproščeno govorila o njih … ali pa je temu botrovalo dejstvo, da se nikoli več ne bosta videla.
Njuno vandranje po mestu ju pripelje do trga, na katerem trebušna plesalka odpleše svoj ples. Ona mu začne pripovedovati o simboliki trebušnega plesa … in kar me je prevzelo je bilo ravno to, da sem nekaj časa nazaj o tem sama pisala ter da nikoli prej nisem videla filma, kjer bi nastopila trebušna plesalka…zakon podobnosti?

Vse bolj začenjam verjeti v to, da s svojimi mislimi (prevladujočimi!) nase vežemo tiste ljudi ali predmete (knjige, filme, glasbo …), ki nam v danem trenutku pomagajo živeti. Preprosto tako. Da jih točno takrat potrebujemo, da jih prej nismo in da bomo čez nekaj časa ugotovili zakaj in čemu … pa čeprav bodo takrat na vidiku že druge misli, knjige, filmi.
Čudovit konec tedna je bil, v znamenju spoznanj ter vonju narave!